Krščanstvo kot »hiperkozmična drama«

Podnaslov prikaza z gornjim naslovom (Alen Širca, Delo, 25.9.2012) knjige znanega in vplivnega sociologa Petra Bergerja Vprašanja vere zatrjuje, da je to delo »prepričljiva teološka razprava«, v kateri skuša »avtor … nagovoriti ateiste in druge 'omahljivce'«. Morda je razprava prepričljiva za prepričane, dvomim pa, da tudi za ateiste in 'omahljivce'. Vsaj v mojem primeru to prepričevanje ni bilo uspešno. Mi pač ni pomoči. Knjiga sama ima podnaslov »skeptična pritrditev krščanstvu«. Tudi to ne drži. Bergerjevo delo je zanosna pritrditev veri; pritrditev vsaki postavki apostolske »vere« posebej v njenem najbolj  dobesednem (laično vsakdanjem) pomenu, vključno z vero v odrešitev kozmosa, vero, ki najbrž pomeni, da bo Bog ustavil tisto širjenje vesolja in ohlajevanje, ki ga zlovešče napovedujejo astronomi, na našem modrem planetu pa bo življenje cvetelo večno. Hiperkozmično.

Ker me zanima, kaj bi mimo bradatega strica na oblaku beseda »Bog« še lahko pomenila, berem take razprave. Trenutni izid mojega raziskovanja je, da verujem v »božje« v vsakem človeku, ne pa v »Boga« ali »bogove«. To se bo dlakocepskemu sofistu zdelo protislovno: zatrjujem pridevnik ne pa samostalnika, iz katerega je izpeljan. Zato dolgujem pojasnilo. To »božje« si prevajam z manj skrivnostno besedo »človečno«, ali kot »dobro, sočutno« in tudi kot spoštovanje večine desetih »božjih« zapovedi krščanskega Boga. Glede spoštovanja zapovedi brez Boga se pridružujem filozofu Bagginiju, ki na znani zgroženi vzklik Ivana Karamazova »Če ni Boga, je vse dovoljeno!« odgovarja: Da, razen parkiranja v središču Londona ob sobotah. S tem dovolj nedvoumno nakaže človeški izvor »božjih zapovedi«.

Kritično vprašanje (kot ga izpostavlja pisec prikaza), ki ga tako imenovani ateisti (alias 'brezrogci') naslavljajo teistom, je: če je Bog, zakaj dopušča trpljenje. Konkretno: «Kako je sploh mogoče upravičiti trpljenje in smrt enega samega otroka, edinstvenega, neponovljivega?« Bergerjev odgovor: »Bog je navzoč v otrokovi in materini agoniji. Trpi z njima in z vsem trpinčenim stvarstvom…« Bogi Bog! Povejte to materi. In dodajte z Bergerjem: »Ne otrok ne mati ne bosta propadla, ampak bosta onkraj tega življenja neskončno potolažena.« Morda bo mati s tem potolažena. Mnogi so.

Smisel trpljenja, če se mu ne moremo izogniti, je edino ta, da nas dela bolj človečne, sočutne, pripravljene pomagati, skromnejše in ponižnejše pred silami narave – v tem edinem življenju.
Vir: Peter L. Berger, Vprašanja vere, Skeptična pritrditev krščanstvu. KUD Logos 33, Ljubljana 2011.
 Alen Širca, Krščanstvo kot "hiperkozmična" drama, Delo, 25.9.2012