Počitnice so
minile, spet sem tukaj – pred prazno stranjo. Kaj naj pišem?
Vsak, ki se
ukvarja s kakšno ustvarjalno dejavnostjo, naj bo oblikovanje, pisanje ali kar
koli podobnega, mora vsakokrat znova premagati odpor do dela. 'Ne morem se
lotit, nimam ideje, prazno glavo imam, vse skupaj nima smisla itd.' – vsi poznamo
take samogovore. Likovnica Jolie Guillebeau odkriva v pogovoru z urednico
Psychcentral Margarito Tartakovsky, kako premaguje take in podobne pomisleke.
Povzemam.
Kako se
pripravi k delu, s čim se spodbudi? Pravi, da je zanjo največja spodbuda javna
odgovornost. Če dela na javnem projektu, je to zanjo prisila, da vsak dan nekaj
ustvari. Lahko dodamo: pisanje bloga, na primer, je javni projekt. Samo to
dejstvo človeka sili, da ne dela večjih premorov pri objavljanju in da, v
idealnem primeru, vsak dan nekaj napiše. Druga spodbuda so sodelavci. Če je
projekt kolektivno delo, je vse lažje. Tudi srečanja z ustvarjalci, četudi le
ob kofetku, jo napolnijo z ustvarjalno energijo. Naj dodam: pogovori o
različnih temah v krogu domačih, s prijateljem ali prijateljico, obisk
predavanja, razprave – vse to človeka spodbudi k pisanju.
Kje dobi
navdih za delo? Vzpodbudijo jo barva, zgodbe, poezija, drobna vsakdanja
opažanja, ki jih morda ne opazi nihče drug. Bodi pozoren, začudi se, pripoveduj
o tem. Emejli občudovalcev njenih slik, njihove zgodbe – vse to jo spodbuja.
Shranjuje emejle in jih ponovno prebira, kadar podvomi vase in svoje delo.
Kaj jo ovira
pri ustvarjanju? Najbolj jo ovira dvom v samo sebe. Neprestano se sprašuje,
kakšen pomen ima njeno delo. Toda pred časom je sklenila, da se o tem ne bo
spraševala, samo delala bo, naj drugi presojajo njeno delo. To se ji ne posreči
vedno, a ko se opomni, da je ustvarjalka ne kritičarka, ji to včasih pomaga.
Kako se
pripravi k delu? Ima svoj mali obred. Sede pred slikarsko stojalo na veliko rdečo
žogo, na paleto iztisne iz tub majhne koščke barv in nato nekaj minut gleda v prazno platno, da
si ustvari predstavo o tem, kaj hoče naslikati in kakšna bo kompozicija. Nato
si nastavi alarm na uri na 30 minut, vzame čopič in začne. Ko ura zazvoni,
prekine slikanje in se nekaj minut ukvarja z drugimi rečmi – klikne na
Facebook, na primer. Pravi, da je to slaba navada.
Kaj svetuje
drugim? Vsak dan nekaj naredi. Ne presojaj, samo naredi. Ustvarjalci
ustvarjajo. Svetuje dve knjigi: David Bayles, Art and Fear. Priporoča jo svojim
študentom. Druga knjiga je Steven Pressfield, The War of Art. Iz te knjige je
prevzela misel: Svoje delo jemlji resno, sebe pa ne. Loči svoje delo od svoje
identitete. Ti nisi tvoje delo. Težko sprejemljivo? Seveda, saj dojemamo svoje
delo kot svoj izraz, povnanjenost svoje notranjosti, svoje duše. A pomislimo:
ponesrečena slika ne pomeni, da imaš omadeževano dušo! Včasih se mi kaka stvar
ne posreči, to ne pomeni, da sem slab človek, prazen človek itd.
Tako. Nekaj
sem prepisal in malo dodal, da zadeva teče. Morda bo komu koristilo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar