Homo lupo homo

Homo lupo lupus
Lupus homini lupus

Če je že tako, da so se razgreli duhovi, pa nadaljujmo prejšnjo temo.
Vse, kar sem dal v oklepaj, se tu ponovi. Če je punca temu rekla umetnost, obravnavam to kot umetnost. Ni njena zasebna naslada, ni politični govor, ne proti desnim ne proti levim. Je predstavitev nečesa, dano pogledu, apel na naša čustva in misel.
Kako sem doživel njeno dojenje psa? Izziv je uspel: pazi, pazi, kaj pa ta dela? Psu daje svojo siso. Ljubeče? Kaj hoče s tem povedati? Osnovna občutja podobna kot v prejšnjem primeru (gl. prejšnji post), le da sem zdaj že navajen, potlačenje je bilo učinkovito za nazaj in za naprej, golo oprsje se me le površno dotakne, bolj denotativno kot s kako konotacijo.
Premišljujem. Romul in Rem sta pila iz seskov volkulje. Kamala in Amala sta živeli z volkovi, zanju je skrbela volkulja. Njun najditelj opisuje: "Osupel sem bil ob misli, da ima lahko žival tako plemenita čustva, ki prekašajo celo človeška..." Misha Defonseca opisuje svoje življenje v volčjem tropu (naj bo fikcija ali dokument). Spremna beseda h knjigi: "Ob tem je videla in spoznala človeško zverinskost in obenem človečnost živali." Tako volkovi do človeka; kako človek do volka, do psa?
Zame je bil ta performas predvsem znamenje, kako močno se je v teku mojega življenja spremenil naš odnos do živali; kako močno sem sam spremenil svoj odnos. Pravzaprav ne na vseh ravneh. Spominjam se, kako hudo mi je bilo, osnovnošolcu, ko je potepuški, rdečedlaki Tarzan ugriznil mojega Čujkota, da se mu je na vratu pokazala kapljica krvi. Zatekel se je v uto, jaz pa sem skozi ozko odprtino zlezel k njemu in ga stisnil v objem. Sultanu, ali kako mu je že bilo ime, sem zunaj na balkonu na gorilniku kuhal ogabno smrdeča goveja pljuča. A kasneje sem kratkodlako ptičarko Izo vztrajno priklepal zunaj na verigo. Tudi zime je morala preživljati v sicer izolirani a ne ravno topli luknji pod stopnicami. Pes ni človek. Ob pokanju novoletnih petard je revica pobegnila in, podivjana, verjetno končala nekje pod streli lovcev. Nekoč se je pri nas naselila psička, ki je ravno za božič povrgla. Drobiž je cvilil spodaj za garažo. Toliko psov ne moremo imeti. Prišel je namig: spravi to stran. Rečeno - storjeno. Podrobnosti prihranim. Množični kanicid.
Prelom je pomenil Liber. Muc. Bojevnik brez očesa in na starost brez zob. Sede ob njem na stopnicah sem ga pital z mačjo hrano iz konzerve. Poginil je v predsobi, do zadnjega na varnem pod dekco. S hčerko sva ga spoštljivo pokopala na bregu Save. Žival je skoraj kot človek.
Na spletu se vrstijo videi, ki prikazujejo iznajdljivost živali, njihovo inteligenco, medsebojno pomoč, nežno skrb za potomstvo, požrtvovalno navezanost na človeka, igrivost, skoraj bi rekel smisel za humor, igrivo posnemanje človeka itd. In to ne samo primati, ne; odlikujejo se medvedi, sloni, konji, psi in mački, da o bistrih vranah ne govorim. Še krava zna dvigniti zaklop in se sama odpraviti iz hleva. Žival je skoraj kot človek. Tam nekje je neka povratna zveza, ki se je pri človeku zgodila, pri živali pa (še) ne. Zanka samozavedanja in - besede. Po vsem drugem pa smo sorodni.
Ste opazili, da za domače ljubljence ali sploh živali, ki so nam pri srcu, vse redkeje rečemo, da je "poginil/a"? Pogosteje rečemo, da je umrl. Včasih je veljalo, da le človek in čebela umreta, živali pa poginejo. Zdaj to razlikovanje zasledimo le v odgovornem javnem in strokovnem jeziku. Na fejsbuku kužki in mucki umirajo kot družinski člani.
Vrnimo se k dojenju psa. Berem, da to dojenje ni bilo resnično; bilo je "fake", "kao". Torej očitek zoofilije odpade. To dejanje je bilo "zgolj" simbolično. Pišejo sicer, da je umetnica hotela izraziti vizijo prihodnosti po planetarni kataklizmi. Morda, v tem primeru je to bla-bla. Človeka ni treba oplajati z živaljo, v sebi ima dovolj in preveč živalskega.
Meni njeno simbolično dejanje pove, da so živali naša sobit in da smo dolžni z njimi ravnati človečno.