Rad berem kolumne gospodične Mojce Pišek, ker pogleduje na ta podalpski vrtec iz drugih, širših in pomembnejših svetov, čeprav ne vedno tudi bolj prosvetljenih. A v zadnji kolumni (Delo, 13. dec. 2019) me je zbodlo njeno mnenje o knjižnem sejmu. Očita, da je "napaberkovan iz vseh vetrov in nepregleden...". Zame je ta sejem, tak kot je, najljubša prireditev v vsem letu; vedno ga nestrpno pričakujem. Je tak, kot sejem mora biti. SSKJ definira sejem kot "prireditev, na kateri se prodaja in kupuje raznovrstno /dodajmo "knjižno"/ blago". Je tudi "živahen" in včasih kot pravi "babji sejem". Raznovrstnost knjižne ponudbe po vsebini in kakovosti je njegova odlika. Ni ga mogoče vsega pregledati, a je hkrati dovolj pregleden za tistega, ki približno pozna usmeritev posameznih založb. Knjige so razporejene v treh etažah po pomembnosti in/ali velikosti založb. Najmanj si želim, da bi kaka vsevedna komisija predhodno izbrala knjige po kriteriju "politične korektnosti" ali kriteriju kakšne druge pravovernosti. Kdo mi bo, zrelemu človeku, knjigo odsvetoval, jo dal na indeks? Kaj pomeni, če uprava odstrani iz razstavnih prostorov likovno provokacijo, opisuje druga kolumnistka, Ženja Leiler (Delo, 14. dec. 2019) ob primeru Duchampovega pisoarja v galeriji. Izid: avtor se je s to postavitvijo za vse čase vpisal v zgodovino umetnosti.
Bistvo kritike v kolumni je nastop "znanega slovenskega sovražnika žensk" (ki sicer menda v protislovju s svojo teorijo kot moški živi z žensko, a mogoče gre prav to danes v nos), kontroverznega psihoanalitika, ki mu kolumnistka očita sovražni govor proti ženskam, feministkam in LGBT. Tega človeka po njenem mnenju ne bi smeli spustiti na podij. To je prvi greh, greh vodstva sejma. Drugega greha smo, po njenem, krivi vsi, ki nismo protestirali, predvsem pa pisatelji, ki bi bili morali biti družbena vest, pa se v tej zadevi niso oglasili in so s svojo tiho podporo nastopu druge ubili (sic!). "Zakaj Slovenci v resnici ne marajo pisateljev", se sprašuje kolumnistka in - če povzamemo - odgovarja: Zato, ker se niso postavili v bran ženskam itd., ko jim je neki obskurni individuum odrekal njihove pravice.
Prvič, pisatelji zame niso nikakršen enovit družbeni "objekt ali subjekt", ki bi ga imel ali ne imel rad; celo, če jih imam pred očmi kot družbeno "telo", kot člane Društva pisateljev. Drugič: rad imam ali pa nimam rad, kar kak pisatelj napiše. Bolj malo me zanima politično udejstvovanje Dostojevskega. Je kot pikica proti vesolju njegovega dela. Handkejevo politično stališče je madež na njegovi osebnosti, njegovo delo lahko kljub temu berem kot literaturo kogar koli drugega. Cankar je dejal, da kakovosti jajc ne gre soditi po moralnosti petelina. Torej zadržanje pisateljev ob morebitnih obrobnih provokacijah tega ali onega subjekta vsaj zame nikakor ni merilo, ki bi odločalo, ali bom bral in kupoval knjige, ali ne.
Moža, o katerem je beseda, nisem poslušal, a če je res psoval in ščuval proti posameznikom, skupini ali kategoriji ljudi, nagovarjal k zlim dejanjem, ga je treba nemudoma vreči ven. Če je komu odrekal človekove pravice, pravico do samolastnega življenja v skladu z njegovim nagnjenjem in občutkom, če je pravice "teptal" (kako je to videti?), je bil njegov nastop neprimeren in je na taki prireditvi nezaželen.
Če pa je razvijal svojo teorijo ali "teorijo", magari teorijo o idealnotipskima moškem in ženski, o idealni družini, o ojdipskem kompleksu in motnjah spolnosti in kar je še tega – to so aktualna vprašanja duševnega zdravja - se je treba z njim spopasti na teoretski ravni in z empiričnimi raziskavami: v neposredni razpravi ali teoretičnem članku, ne pa mu prepovedati nastopa. Kategorija "sovražnega govora", na kateri temelji zahteva po prepovedi nastopa, je hudo zmuzljiva in napihljiva reč. Nedavno smo dokazovali, da je "fašist" faktografska oznaka in ne psovka; oznaka osebe, katere politično delovanje ima te in te konkretne značilnosti, opažene v politični zgodovini. Tako tudi izjave, da gre pri kom za "nerazrešen ojdipski kompleks" ne bi smeli vzeti za psovko, ampak za psihološko dejstvo (če je utemeljena). (Je imenovati nekoga proti njegovi volji "sovražnik žensk" sovražni govor?) Navsezadnje: kaj me briga, kaj si o meni ali o Ljubljančanih misli neki kvazi-psiholog. Ali pa me morda v živo prizadene? Če je mož različice doživljanja spola in spolnih opredelitev ocenjeval z vidika predpostavljene "normalnosti", mu je pač treba povedati, da je za časom; da je danes spoštovanje človekovega samodoživljanja in samoopredelitve na tem področju vrednejše od kakršne koli "objektivne" opredelitve in ocene njegove osebnosti. Vendar pa to ne pomeni, da je iskanje družbenih in osebnostnih pogojev ustvarjalnega in izpolnjenega življenja odveč in prepuščeno posameznikovi samooceni. Psihiatrični bolnik ima drugačno menje o sebi kot psihiater o njem, a je zanj in za druge bolje, da se podvrže psihiatrovi obravnavi. Če je "normalnost" zastarel pojem, zdravje posameznika in družbe to ni in razprave o tem ne bi smeli imeti za končano in ovirati njeno nadaljevanje.
Lahko, da možak naklada; lahko da zagovarja zastarele nazore; tedaj teoretski obračun z njim ne bi smel biti težak. Lahko da so ga spustili na podij kljub temu, da so nasprotniki že obračunali z njegovimi nazori. Kaj pa zagovorniki? Tudi teh je kar nekaj. Se mora vodstvo sejma strankarsko opredeljevati? Audiatur et altera pars! Kot obiskovalec ne bi rad poslušal samo ene stranke, naj bo še tako napredna.
Saj so podobni demokratični sentimenti tudi na oni strani luže, ali pa so tam že vsi podlegli ene vrste ideologiji in "čistijo" predavalnice?
Ni komentarjev:
Objavite komentar