Poznamo to teorijo. Človek mora zapustiti cono udobja, prekoračiti cono strahu, se soočiti z izzivi, se naučiti novih spretnosti in vstopil bo v cono osebnostne rasti, novih ciljev in smisla. Krasno.
Ko sem videl to prelepo perspektivo, se mi je zazdelo, da se pri meni dogaja obratno. Malo hudobno sem narisal tole shemo:
Iz cone materialne in socialne rasti in bohotenja, ki je zame stresna, prenapolnjena z materialnim in socialnim, sem se podal v cono, kjer sem se tega znebil, reduciral dejavnosti, družbene in družabne obveznosti, opustil stike z mnogimi ljudmi in preko cone upanja, v kateri sem skušal zaživeti tako, kot mi je po duši, pristal v coni udobja, v kateri se sam s sabo dobro počutim.
Mogoče ni čisto vse tako, ne z enim ne z drugim "modelom", a pozitivistično navdušenje nad osebnostno rastjo po prvem modelu mi gre na živce, ker se mi zdi, da najdem več smisla, ko sem sam s sabo minimalistično v tišini (s kakšno knjigo).
Ni komentarjev:
Objavite komentar