V tem odgovoru je v temelju zgrešeno razumevanje očitka,
namenjenega raziskovalcem. Seveda je pravica človeka, da se sam odloči za
sodelovanje, a ta svoboda je v tej raziskavi povzročila samoizbor v vzorcu.
Raziskovalcem ne očitam, da ne vedo, zakaj se več kot
polovica, zajetih v vzorec, ni odzvala prošnji za sodelovanje, ampak jim
očitam, da ne vedo, po čem se ti, ki se niso odzvali, razlikujejo od onih, ki
so se odzvali. Raziskovalci ne poznajo strukture te neodzivne polovice po za
raziskavo pomembnih spremenljivkah. Če jo poznajo, naj povedo, ali se
kategorija teh, ki se niso odzvali, razlikuje od tistih, ki so se odzvali, po
starosti, spolu, regiji ali kraju? Ali se neodzvivni razlikujejo po pretekli
izpostavljenosti virusu (potovanja, druženje); po obolevnosti (predvsem po
blagih simptomih covida-19). Če to vedo, naj povedo in naj v skladu s tem
interpretirajo končne izide raziskave.
Raziskovalcem očitam, da še sedaj, po kritiki, ki so jo
doživeli (poleg mene tudi dr. Ana Kolar opozarja na to težavo), ne uvidevajo,
da se je mimo njihove volje in prizadevanj (in v skladu z vso medicinsko etiko)
zgodil zdrs raziskave; zgodil se je pristranski končni vzorec; pristranski, ker
je samoizbran in s prvotnim slučajnostnim vzorcem tritisočih, ki je bil, to
verjamem, korektno izbran, nima več prave zveze. To je tako, kot da bi iz
populacije izbrali samo tiste, ki želijo sodelovati in ne vseh, ki jih določi
žreb oziroma slučajnosten postopek vzorčenja. Do končnih izidov, ocene
prekuženosti, so raziskovalci prišli na osnovi stanja res da vzorčenih oseb, ki
pa so se nato same odzvale vabilu, medtem ko se druga polovica vzorčenih ni
odzvala.
Raziskava je v organizacijskem oziru resnično enkratna in
občudovanja vredna; žal ne tudi v metodološkem. Naj prvo ne zasenči drugega, ki
je pomembnejše.
Ni komentarjev:
Objavite komentar