Z zanimanjem sem prebral članek Janeza Kocijančiča Ovaduštvo - temačna, sporna, napačna značajska lastnost (Delo, SP, 9. maja 2020). Pisca cenim kot umirjenega
politika in menedžerja, ki je na več področjih prispeval k razvoju in
uveljavitvi Slovenije kot verodostojne države. Zato se ne čudim, da ga je, tako
kot mene, zmotilo poročilo vladnega Urada za komuniciranje Evropskemu svetu o
stanju na področju medijev. To nesrečno potezo uradnika in stališča v poročilu
je, kot piše Kocijančič, vlada "posvojila in ponovila". Da gre za
izrazito pristransko in neobjektivno stališče, ki morda ustreza stanju takoj po
osamosvojitvi, ne pa sedanjemu, mislim tudi sam. V nekaj drugih točkah pa se
najina nazora razhajata.
Kocijančičevo prizadetost tudi zaradi osebne
diskvalifikacije pred mednarodnim forumom razumem in mi je zanj osebno žal.
Vendar si je križ politike naložil sam (sam nisem imel tega poguma) in s tem
udeležbo v boju za oblast, za prevlado - pač z uporabo političnih sredstev,
tehnik in taktik. Taki bojni sredstvi sta tudi laž in prikazovanje nasprotnika
v grdi luči, "slikanje sovraga z rogovi", etiketiranje. Ti sredstvi
uporabljajo vse stranke, povsod po svetu. Pri nas so eni »komunajzarji«, drugi
»ovaduhi«. Na isti ravni, oboji prepričani o svojem prav.
Politiki bi morali ravnati etično. To bi pomenilo, da bi
morali spoštovati načelo, da drugemu ne smem storiti tistega, kar ne želim, da
bi drugi storil meni. Toda politika je boj, je boks; a tudi ta boks naj bi
potekal po pravilih. Torej, ali je vlada s pošiljanjem omenjenega poročila
kršila kakšno napisano ali nenapisano pravilo političnega ringa? Iz
Kocijančičevega pisanja izhaja, da ga je. Prvo pravilo, univerzalno, naj bi
bilo, da poročilo opisuje resnično stanje; da ni laž. Težava je v tem, ker
nasprotni stranki drugače vidita, kaj je resnično. Prvi preskus konsenzualne resničnosti
je uskladitev nazorov med strankami v koaliciji. V danem primeru je strankarsko poročilo
prestalo preskus vladne uskladitve. Toda marsikdo se s poročilom, ki se nanaša
na državo kot celoto, ne strinja. Torej naj se resničnost poročila preizkusi v
parlamentu. In če gre tudi tukaj »skozi«, čeprav ni širšega
družbenega konsenza, so zadnji preskus verodostojnosti vlade in njenih dejanj (poleg
mnenja US) parlamentarne volitve. Dejstvo je, da je v svet šlo tudi po mojem
mnenju pristransko poročilo o stanju v državi. Je to ovajanje?
Ovajanje (ovaditi, SSKJ) ima dva zelo različna pomena: prvi
pomen je "sporočiti nadrejenim o dejanju kake osebe z namenom škodovati
ji"; drugi pa "sporočiti pristojnemu organu storilca kaznivega
dejanja". Po prvem pomenu vsebuje ovajanje namen škodovati, v drugem pa
izpolniti državljansko dolžnost. Vladi ne morem očitati namena škodovati
lastnemu narodu, ki mu vlada. To bi bilo protislovno z njeno vlogo, da deluje v
dobro naroda (čeprav tako delovanje ni izključeno). Torej ostane drugi namen. Evropskemu
svetu je prijavila neko stanje v državi z namenom, da bi ta svet zadevo
preiskal in uredil ali sankcioniral. Učiteljica je zatožila razred ravnatelju.
Njegovo pomoč potrebuje pri urejanju discipline v razredu. Torej je sporno
dejanje vlade ovajanje v pomenu prijave neustreznega stanja v državi. Je klic
na pomoč, priznanje nemoči. Dvomi vlada o podpori naroda pri urejanju zadev?
Naj jo preizkusi doma! Tako poročanje zunanjim akterjem torej, po mojem, ni
proti pravilom političnega ringa, je pa kalimerovski izraz nemoči vlade.
Zdi se mi, da Kocijančič pojmuje ovajanje širše, ne samo v
pomenu (bolj ali manj upravičene) prijave, ampak kot obrekovanje, navajanje
lažnih "dejstev" z namenom škodovati nasprotni stranki. Ovajanje naj bi
izviralo iz "temačne, sporne in napačne značajske lastnosti", ki naj
bi se izražala v kontinuiranem delovanju "določenega dela politične
strukture naše države oziroma naroda«. Smo
pri psihološkem problemu.
Če prijavim soseda zaradi grobega kršenja epidemioloških
navodil, bo rekel, da sem ga "zašpecal". Kaj sem - ovaduh ali zaveden
državljan, ki hoče prispevati k zajezitvi epidemije? Izjava, da nekdo ovaja, da
je ovaduh, ni dejstvena ampak relativna vrednotna in odnosna izjava. Zaradi te
relativnosti, je psihologizacija "ovaduštva" neustrezna. Neprimerno
je pojmovanje, da obstaja "ovaduški značaj", "ovaduška
osebnost". Kot psiholog seveda lahko potrdim, da so nekateri ljudje po
naravi bolj nagnjeni k "ovajanju", to je, k servilnosti, služenju
oblasti, "višjim", s čimer si pridobijo nekaj priznanja, ugleda in
moči nad drugimi ljudmi. Opozoril bi še na eno psihološko zakonitost, ki jo
opazim v tem primeru. Ko ocenjujemo dejanja drugih, jih pripisujemo njihovemu
značaju. Ko ocenjujemo svoja dejanja, jih pripisujemo situaciji. Mogoče torej
desnica ravna tako, kot ravna, ker je (bila) v taki družbeno-politični
situaciji in ne zato, ker so tam zbrani težki značaji.
Posebno problematično se mi zdi zavzemanje za spremembo
narodnega značaja v zadnjem razdelku članka, da ne bi vseboval te odurne poteze
»ovaduštva«. Gre za platonično metafizično idejo (tudi Kocbeka) predrugačenja
človeka v Človeka, naroda v Narod. Če se ne motim, tudi desnica govori o
spreminjanju narodnega značaja, seveda po njeni podobi. Račun brez krčmarja.
Narod si piše sodbo sam, tudi mimo vlade. Potem ko so nekateri po 45 letih »predrugačevanja«
že mislili, da se je Slovenec spremenil v solidarnostno-kolektivno-samoupravno
bitje, ki si prepričano prizadeva za socializem, so ob prvi priliki izbruhnili
- na srečo - individualna podjetnost, individualna ustvarjalnost, svobodno in
samovoljno združevanje in verovanje, grabežljivost, pohlep, izkoriščanje drugih
itd. Vse zatrto med vzgojo v socialističnega Človeka, je udarilo ven. Zadnje
dogajanje kaže, da smo v genih ohranili nekaj socialistične kolektivistične
discipline, ki pa ni vsem všeč, še najmanj - socialistom!
Ni komentarjev:
Objavite komentar