VAVČERIJA V BOHINJU 1

 Ne vem, če bi se odločila za ta izlet, če ne bi bilo treba zapraviti vavčerjev. Čeprav naju vleče ven in večkrat sanjariva o potovanjih in izletih, se kar težko odpraviva kam za več kot kako popoldne, posebno še zdaj, ob tem virusu, ko se doma varneje počutiva in ko zdaj tega zdaj onega vedno kaj boli: te kolk, te koleno, te križ ... V mislih sva preletela več možnosti: v Kranjsko goro, na Roglo, v Belo krajino, na Kras, v Brda, v Prekmurje itd. Na koncu je padel predlog "Bohinj" in kar takoj sva soglašala. Malo sem pobrskal in preračunal in izbral hotel Gašperin v Ribčevem Lazu. Spanje in zajtrk, za malico bova vzela s seboj, zvečer bova že kje kaj pojedla. Vreme je obetalo sončne dni. 

Menda sem bil zadnjič v Bohinju v devetdesetih letih, ko sva s kolegico Pavlo peljala tja našega nizozemskega gosta Jana van Dyka. Takrat sem zgrešil pot in prebijali smo se skozi neko grmovje proti Savici. Jan si je mislil: domačin pa tak. V mladih letih pa sem kot tabornik preživljal tam vsako poletje in se večkrat povzpel na Triglav. Tudi na Pršivcu sem bil in na Rodici.

Da ne bi v petek prišla samo spat, sva se odpravila od doma tako, da sva bila okrog enajstih dopoldne pri hotelu. Dovolili so nama parkirati, čeprav se še nisva mogla prijaviti. Potem pa, po dolgem času, pot pod noge. Namenila sva se okrog jezera, po severni strani, pod Pršivcem tja, do slapa, in po južni strani nazaj. V spominu sem imel precej ozko razdrapano stezo, zdaj sem pa presenečeno hodil po prav široki poti, ki se je zožila le ob prečkanju hudourniških strug. Kmalu sva prišla do malega polotoka, kjer se sredi poletja v zavetju kopajo nudisti. Kmalu sva bila pri mostu čez Savo. Tam sva zavila po desni poti proti slapu Savice. Kar presenečena sva bila sama nad sabo, da sva kar zmogla pot navkreber do koče, potem pa po stopnicah, ki nam bi jih zavidali celo Kitajci, do slapa. Tam je bilo nekaj gneče, a vse na varni razdalji. Nekaj fotk sem po prenašanju v računalnik pomotoma poslal v nepovrat. Nekaj jih je še ostalo:

Nazajgrede sem se čudil, da me kolena nič ne opominjajo, kajti spomnil sem se na težave pri zadnjem spustu s planine Vogar pred mnogimi leti, ko bi me morala še prav dobro nositi. Kaže, da sem jih potem z redno vadbo kar utrdil. 

Pri koči nama je prijala prav dobra goveja juha z nudelci in korenčkom. Do jezera je bilo še kar nekaj poti. Nekaj časa sva hodila po cesti, potem zavila po poti čez Blato in se znašla pred zaprtim in razpadajočim hotelom Zlatorog. Zagledala sva avtobus, bilo je četrt ure do odhoda, in prvotni namen, da greva tudi nazaj peš, je padel v jezero. Starejši izletnici sta naju poučili o brezplačnih upokojenskih vozovnicah - si jih bo treba omisliti. Še odlična kava z mlekom v bližnjem bifejčku, maske gor, in "upadaj". "Do Janeza", sem zinil šoferju. "Kamo?" je vprašujoče pogledal. "Do hotela Jezero". To je šlo skozi. 

Tistih nekaj sto metrov do najinega hotela je bilo pa težkih - s trdimi nogami.

Sončna, svetla soba, dovolj prostorna, z balkonom. Udobne sanitarije, kar je prej izjema kot pravilo v sodobnih hotelih. Hotelir daje na "bookingu" na izbiro: soba s pogledom na gozd ali soba s pogledom na goro. Označil sem "s pogledom na goro". To v resnici pomeni poleg pogleda na goro, na ves venec bohinjskih gora, od Rodice do Črne prsti in Koble, tudi "pogled na cesto", po kateri je kar živahen promet. Nič ni idealno, a bo dovolj dobro. 

Naročila sva se na pozni zajtrk, zelo realistično, po deveti uri. "Pridite kar malo kasneje, da ne bo gneče", je svetoval maskirani hotelir. Ob pol desetih sva res prišla takoj na vrsto. Koronski režim samopostrežbe: del zajtrka, jajca, kavo ali čaj in sok postrežejo kar na oštevilčeno mizo, potem ko to ob pomoči gospodinje izbereš iz ilustriranega jedilnika; drugi del pa "ostentativno", s kazanjem jedil daješ navodila gospodinji, ki ti jedila nalaga na pladenj. Prijazna gospodinja je govorila z naglasom, a nisem mogel ugotoviti, katere gore list je; morda Avstrijka, morda kaj slovanskega. Skratka, zajtrk je bil kar organizacijsko doživetje; preobilje je prvi dan samoumevno. Velika izbira, velike oči.

Obiskati nameravam taborni prostor, kjer smo običajno taborili v petdesetih letih - ob Suhi, pod hotelom Bellevue. Pod pečinami Gradu, kjer je hotel Bellevue - pri pečinah plezalna šola. S poti zagledam stopnice na jaso, kjer smo postavili šotore. To so znamenite "Kunavererosionsstenge". To svojo skovanko moram pojasniti. Prvotno je bila tam zajeda, ki jo je voda pridno poglabljala in širila. Profesor Kunaver, naš starešina, je velel, da je treba erozijo preprečiti. Tako smo naredili stopnice in skrbno pazili, da ne bi odstranili preveč ruše. Sedanje stopnice so naredili zanamci iz močnih železniških pragov. 

 

Jasa je še tam. Celo nekaj šotorov. Ob robu jase pa lesene hišice, ki jih prej ni bilo: ena, dve, tri in stranišče. Ob šotorih razpadajoč štedilnik, zgrajen na prostem; razpadajoča krušna peč, nepospravljena kuhinja z razmetano posodo. Bogve, če je to še taborniško. Žive duše nikjer. Obilni zajtrk pritiska. Stranišče na štrbunk je prav vzorno urejeno, celo vedro z vodo s skodelico za izplakovanje. Kot naročeno. Označil sem teritotij s svojim vonjem. 

Nadaljujeva pot ob Suhi. Pot je lepo označena, markacije so na pravih mestih. Odlično. Prideva do mosta in majhnega slapa. Rad bi prišel vsaj do planine Suha pod Rodico, kajti do vrha Rodice je predaleč. Svojčas smo šli do vrha. Nad mostom ne vidiva več markacij. Sva zašla? Ni mogoče. Tu je struga, voda. Ob vodi morava gor. Ko skreneva stran od struge, se znajdeva v brezpotju. Vrneva se. Nadaljujeva ob strugi. Vse težje, vse več je podrtega drevja. Podor, plaz zapreči pot. Nadaljujeva čezenj, a potem se ustavi. Nima smisla. Na zemljevidu je pot, a očitno sem gor nihče več ne hodi. Poti ni, ni vzdrževana; ali pa bi morala iti čisto drugje. Ne verjamem. Vrneva se.

Spodaj spet zavijeva na taborni prostor. Pri ličnem vikendu neka ženska trebi grmovje. Glasno pozdravim, odzove se, pride dol na škarpo. Pogovarjava se od zgoraj navzdol. Je to še taborniško? A je še od Zmajevega rodu? Ne, ne. Tamle nekdo še izposoja bivanje v šotorih. A je bila tu Kunaverjeva koliba? Ne vem, mož bi vedel, je bil tabornik, a zdaj je šel dol. Ničesar ni več. Razprodali, razparcelirali. Trije, štirje vikendaši, mogoče nekdanji taborniški velmožje. Žalosten sem.

Nikamor nisva prišla. Spodaj za hotelom Jezero pomalicava. Potem se premakneva pod Skalo in opazujeva otroke, ki plezajo po steni. Visoka, dokaj gladka stena, ki omogoča plezalne smeri različne težavnosti. Prodajajo plezanje. Majčkena punčka se naveže; droben fantič. Spretno plezajo, spodaj vsakega varuje njegov "trener" in mu kliče navodila: "bolj na desno", "levo nogo upri v razpoko" ipd. Priplezajo visoko in se z sonožnim odrivanjem od stene sunkovito spuščajo po vrvi. Spodaj aplavz opazovalcev. Otrok se srečno in malo začudeno posmeje. Koliko je stara punčka? Šest let. In fant? Devet. Ko bi le bilo to takrat ... 

Prehodila sva slabih 7 km, vzpon, spust, tri ure in pol. Vsega skupaj sva se zadržala kakih pet ur. Dovolj za danes. Kako se prileže tuš v hotelu!