Segam po neprebranih knjigah v svoji knjižnici. Tokrat sem odprl Konstantina Fedina, Mesta in leta. Do zdaj sem jo puščal ob strani, ker sem mislil, da gre za socialistični realizem. Mož je pisal že po revoluciji, torej ni mogel svobodno ustvarjati, sem si mislil. A sem bil dvakrat presenečen. Roman sem doživel prej kot kritiko revolucije kot njen zagovor. In drugič: prevedel ga je Josip Vidmar, eden od ustanoviteljev Osvobodilne fronte, naš vodilni književni kritik v socializmu. Prištejem še dejstvo, da je prevod izšel v popularni, žepni zbirki Sto romanov leta 1976, v "svinčenih letih" po zatrtju liberalizacije. Kako je bilo to mogoče v komunistični diktaturi, bi se vprašal kak današnji mladec, glede na to, kako danes slikajo to obdobje. Ja, bilo je mogoče napisati, prevesti in izdati za široke množice bralcev. A ne nameravam razpredati o tem.
Roman se odvija v času prve svetovne vojne in oktobrske revolucije, delno v Nemčiji, delno v Rusiji in sledi zgodbi Rusa, ki je živel v Nemčiji in se vrnil v Rusijo, in Nemca, ki se je pridružil ruski revoluciji. V romanu so pretresljivi opisi nesmislov in grozot vojne in revolucionarnih improvizacij, posebej pa me je ganila zgodba ruskega vojaka Fjodora Lependina, ki je povod za ta zapis. Sredi prebiranja te zgodbe sem pomislil (kot človek, ki se je ukvarjal s socialo): Kako lep primer, kako lahko človek sprejme hudo pohabljenost in se zagrize v življenje. Hotel sem navesti dober zgled, dokler nisem zgodbe prebral do konca. Naj jo vseeno povzamem. Navsezadnje je zrcalo.
Ranjeni ruski vojak pristane v nemškem sanitarnem vagonu, kjer mu amputirajo obe nogi pod kolenom. (Ranjenih ujetnikov niso uničevali, kot Nemci partizane, ki so jih imeli za bando.) Ko se zbudi iz narkoze, ogleduje svoje skrajšane ude in si misli, da bo s protezami in berglami že nekako šlo. Nemški zdravnik, predstojnik bolnišnice, kamor so premestili Lependina, je ravno tedaj izumljal nov lokalni anestetik in ga je sklenil preizkusiti na tem vojaku. Rusu, omamljenem od novega izuma, odreže še preostanek obeh nog, se pravi, obe nogi v stegnu. Itak. Možak se zbudi povezan kot nekakšen zavoj. Ko se mu rane zacelijo in ga odpustijo iz bolnice, si splete košaro, jo nastelje s krpami, priveže za pas. Omisli si opori za roki in tako se, nihajoč s trupom sem in tja, naprej in nazaj, in opirajoč se na roki, premika, "hodi". Zaposli se v vrtnariji, kjer je nizko pri tleh, ne da bi se mu bilo treba sklanjati, tako rekoč idealen za pletje in oskrbovanje rastlin. "In ker mu je bila zemlja vedno blizu, ker jo je vsak trenutek kakor živo toplo telo tipal s svojimi rokami, je Lependin postajal vesel in se je zbirala v njem moč" (str. 275). "Jaz ti vtaknem roko dve pedi pod zemljo, pa ti ne bom hrbta upognil. Tudi profit!", pravi (str. 293).
Tudi v odnosu do drugih ljudi ga ne prevevajo nobeni manjvrednostni občutki; tudi v množici si zna pod koleni drugih ujetnikov izboriti svoj prostor. Ko ujetniki navalijo na vlak, ki naj bi jih po separatnem miru med Rusijo in SZ odpeljal nazaj v matjuško Rusijo, neovirano prikliče pomoč drugih, da ga natovorijo na vlak. V domovini so oblast prevzeli boljševiki. V tistih krajih prebiva etnična skupina Mordvinov, ki se hočejo osamosvojiti. Carska oblast jih je zatirala, boljševiki razglašajo svobodo, a jih prav tako zatirajo. Mordvini hočejo pravo svobodo, neodvisnost. Vodi jih nemški častnik. Lependin se znajde na njihovi strani in kmetje ga potisnejo v ospredje, ko pridejo rdečearmejci, da bi krvavo zatrli upor. Na vprašanje boljševika "Kdo vas je ščuval", nemški vodja Mordvinov pokaže Lependina. Naj obesijo njega. Kmetje sklonijo glave. "Bog nam odpusti ... ampak Fjodor je bil tako ali tako brez nog..." zavzdihne kmet (str. 381). Itak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar