V isti številki Sobotne priloge Dela kot zgodba o pornodivi Stoyi je intervju Patricije Maličev z usmiljeno setro Ancilo, Danijelo Kladnik, Korošico, redovnico Družbe hčerk krščanske ljubezni Vincencija Pavelskega, ki se je pred nedavnim upokojila po štiridesetih letih dela usmiljenke, a pri tem delu še vedno vztraja, srečna v svoji odločitvi za redovništvo.
Izvira iz revne družine s sedmimi otroki, družine, ki jo je oče zapustil. Skozi življenje se je prebijala s skromnostjo, pridnostjo, in s pomočjo sorodnikov skupaj z družino. Končala je gimnazijo, čeprav se je težko učila, in po maturi po zgledu sošolke, ki se je odločila za uršulinke, vstopila v red usmiljenih sester. Privadila se je redovniškemu življenju in ubogljivo sprejela vse omejitve in dejstvo, da o pomembnih stvareh, na primer o bolečih premestitvah, ni odločala sama. Spoznala je, da je po vsaki ločitvi od privajenega prišla v novo, zanimivo okolje. "V mojih enainpetdesetih letih kot sestra usmiljenka sem bila dvanajstkrat premeščena. Premestitev je podoba smrti. Zamajejo se tla pod nogami. Posloviti se je treba in odmreti in narediti prostor novemu." Redovniška pot jo je vodila najprej v Beograd in nato na Goriško. Končala je Teološko fakulteto.
Mladostnih zaljubljenosti ne omenja. Njen prvi vzgib je bila želja po materinstvu. Rada bi bila mama. "V času razmišljanja o svoji življenjski poti po maturi sem imela tudi željo postati mama šestih otrok. Torej mama in žena in medicinska sestra, pa še župniku bi pomagala učiti verouk, ker sem videla, da potrebuje pomoč. In notranji glas sem slišala: Če boš vse to, pa ne boš nič! - Odrekla sem se možu in naravnemu, fizičnemu materinstvu in kot usmiljenka zaživela v širino in globino duhovno materinstvo."
Vendar je prišla pri svojem delu v stik z moškimi, sicer duhovniki, pa vendar. "Moje sodelovanje z duhovniki kot katehistinje se je začelo pri mojih osemindvajsetih letih v Mirnu pri Gorici in okolici. Večkrat sem doživela različne poglede med menoj in njimi." Bili so pogledi, nič več. Odnos ni šel v tej smeri, raje jih je doživljala kot sodelavce in mnenjske sogovorike ali nasprotnike. "Sodelovala sem s petimi duhovniki, župniki. Moška glava in žensko srce sta se večkrat kresala. Sem se pa prav od njih učila logičnega mišljenja. Veliko znanja sem pridobila prav kot njihova sodelavka." Z moškimi je torej vzpostavila stik na spoznavni ravni, na ravni stvarnega sodelovanja, pri tem pa ohranila distanco glede spolnosti. "Spoštljivo razdaljo in bližino do mene pa so ohranjali oni in jaz. Duhovniki so bili na ta način očetovski varuhi mojega devištva in jaz njihova vesela, navdušena sodelavka."
Tako je s pomočjo moških, doživetih kot očetov, mentorjev in sodelavcev ohranila devištvo, ali rečeno drugače: dosegla in obvarovala sublimacijo spolne energije v predstavo idealiziranih likov vesoljne ljubezni, Jezusa in Marije, ki ji zdaj sijeta iz obraza slehernega človeka, s katerim se sreča. Njena ljubezen je duhovna ljubezen, agape, ljubeča skrb in predanost drugemu brez spolnih odnosov.
"Vsak človek je moj, sem ga vesela, mu rada prisluhnem, mu rada pomagam, rada zanj molim, ga izročam Jezusu, Mariji, Jožefu. Še več. Iz vsakega obraza sijeta Jezus in Marija. Vsak obraz je Jezusov in Marijin obraz. Z Jezusom v tabernaklju skupaj z Marijo sem v imenu vseh ljudi, sem z vsemi ljudmi. V teh dveh osebah so vse človeške oblike življenja in ti dve osebi, Jezus in Marija, jih plemenitita."
Lahko bi analizirali tovrstne predstave, ki so v jedru religioznega doživetja, in jih primerjali z vlogo predstavnosti, domišljije, vživljanja v imaginarno in realnih učinkih tega na bolj -mesenih- področjih življenja. Iz spoštljivosti do Ancile tega ne bomo storili, ker za njeno življenje in življenje vseh, ki jim je pomagala, to ni bistveno. Kajti tudi Ancila je v popolni predanosti likom svoje vere našla sebe, svojo življenjsko lego, ki je tako različna od življenjske lege (ali leg) Stoye. O tem priča njena sproščena, neusahljiva energija pri žrtvovanju za Drugega.
Različni smo, a vsak išče izpolnitev svojih edinstvenih teženj, vsak se umiri šele, ko -najde samega sebe-, svojo življenjsko lego, svoj metier, svoj dom. To sem napisal ob premišljevanju o svojih, precej mlajših, znancih, ki že drugo desetletje živita skupaj v skladnem in ljubečem partnerstvu brez ožje pojmovanih spolnih odnosov. Razmišljanje starca. Amen.
Ni komentarjev:
Objavite komentar