Nisem športnik; nikoli nisem bil. Moje oblike telesnega razgibavanja so: hoja (pohodništvo, planinarjenje), kolesarjenje in jutranja telovadba. Pred leti seveda tudi smučanje, tek in zavijanje navzdol, za silo. Poleti plavanje tisti počitniški mesec na morju. Nazadnje sem tekmoval v taborniškem mnogoboju pred približno 70 leti (orientacijski tek, postavljanje šotorov, signalizacija; še kaj?). Nekoč sem se udeležil tekmovanja v smučarskem teku za rekreativce in prišel v cilj, ko so že podirali šotor merilcev časa. Kot otrok in v šoli sem se igral med dvema ognjema, brcal sem žogo, poskusil odbojko in košarko - v okviru in na ravni šolskih zahtev. Sem in tja rad na TV pogledam odlomke tekem v odbojki, košarki, nogometu in druge. Rad vidim dober gol ali koš ali zabito žogo pri odbojki. Rad pogledam odlomke smučarskih skokov in alpskih voženj. Celih tekem že dolgo ne gledam, na TV seveda. Skoke v Planici sem nekoč videl v živo. Nekoč sem bil na nogometni tekmi, a tako daleč nazaj, da se ne spominjam več. Gledal sem tudi košarkaški nastop svojega najstniškega sina - menda edina košarkaška tekma, ki sem jo videl v živo. Na grozo svoje žene prav rad pogledam kak boksarski ali kikboksarski dvoboj na TV. Rad vidim, iz varne razdalje, da kdo komu kakšno pošteno primaže. Navsezadnje so tisti fantje pripravljeni, da kakšno "fašejo". Moja družica pa je bila v mladosti vrhunska namiznoteniška igralka. Vem nekaj o doživljanju pravih športnikov.
Vse to sem razkril hoteč povedati, da nimam nič proti športu, da je kakršno koli razmigavanje koristno; da se skozi trening in tekmovanja oblikuje osebnost; da pa te dejavnosti niso pomemben del mojega življenja (odštejem vsakodnevno hojo in redne pohode in drugo miganje). Načelo "zdrav duh v zdravem telesu" velja. Tudi olimpijsko geslo »Citius, Altius, Fortius« (hitreje, višje, močneje) odobravam: če se uriš v kaki dejavnosti, stremiš k vrhunskosti.
V mladosti so mi razložili, da se šport deli na amaterski in profesionalni. Pri nas, v socializmu, se zavzemamo za amaterski šport, so rekli. Moja žena za svoj ping-pong v jugoslovanski reprezentanci ni dobila nobenega plačila. Pokrili so ji stroške poti, bivanja med treningi in tekmovanji. Se je zgodilo, da ji je, ko se je vračala z zveznega treninga v Vojvodini, za vlak iz Maribora do Raven zmanjkalo denarja. Na Zahodu, v kapitalizmu, pa imajo profesionalni šport, so razložili. Tam športniki tekmujejo za denar, za dober denar. Na igrišče hodijo - v službo. To se mi je zdelo precej utrgano. Nekaj, kar naj bi bila postranska dejavnost, igra, ki človeka krepi za pravo delo, postane služba. Osem ur na dan ali več igraš košarko in tekaš po stadionu in za to dobiš plačo. Zdelo se mi je, da bi to še nekako šlo za boks, ker jih tam pošteno "fašejo", da je pa nogomet res samo zabavno brcanje žoge. Za plačo? Dajte, no. Čez čas sem uvidel, da so tudi druge dejavnosti, ki so samo za zabavo in veselje, in niso pravo delo, pa si ljudje s tem služijo vsakdanji kruh. Če igraš harmoniko na ohceti, zaslužiš, da nekaj dobiš. Tako tudi fuzbalist: če je drugim v veselje, ko ga gledajo, naj s tem kaj zasluži.
V ozadju te moje dopustljivosti pa je vendar vztrajala starokopitnost. Če bi mi sin rekel, da bo služil z igranjem košarke, bi ga vprašal: Kdaj boš pa kaj resnega delal? Ne morem iz svoje kože. To sem napisal, da bi razumeli moje razmišljanje ob "primeru Dončič".
Kot vsem Slovencem se tudi meni dobro zdi, da je tak košarkaški virtuoz naše gore list. Super se mi je zdela Tina Maze, super se mi zdijo tudi Prevci, še posebej Nika. Tako pišče pa tako daleč skoči. Naj drugih, ki krepijo moj nacionalni ponos, ne omenjam. Dončič veliko zasluži. Naj, nisem mu fovš - pač, taka so pravila igre. Jaz bi moral za objavo svojega raziskovalnega članka s področja družboslovne metodologije plačati mednarodni znanstveni reviji 2000 dolarjev, da bi mi ga objavili, potem ko bi ga odobrili. (Imam dokaze iz korespondence.) Seveda ne vem, če šteje članek več kot trojka z nasprotnega roba igrišča. Pač, taka so pravila igre.
Pravila igre pravijo, da je klub podjetje, ki mora ustvarjati profit lastnikom. Šport je industrija kot vsaka druga. Igralci in osebje so naprave za ustvarjanje profita. Če se zatikajo, če ne tečejo gladko, se jih zamenja. Gladiatorji? Ja. Človeški odnos? Seveda, vljudno z nasmeškom. Pogajanja? Včasih ne bi nič spremenila in so zatorej odveč. Nečloveško so ravnali z njim, pravijo. Seveda, saj stroj ni človek.
Dončič se je instaliral v Dallasu in upal tam dočakati penzjon z dobro pokojninsko osnovo. Ustvaril si je dom, krog prijateljev, bil je zvezda, prepoznaven, ugleden meščan velikega ameriškega, naftarskega mesta. Zelo dobro se je počutil. V družbi je rad spil kakšno pivce. Udobje je prispevalo k nekoliko previsoki teži. Pa kaj, pravijo, še vedno je imel boljšo statistiko kot drugi. S težo, ki pritiska na gležnje, so prišle poškodbe. A te se pozdravijo, še vedno vodi v statistiki. Kaj pa v perspektivi? Vstopi lastnica kluba z računom: perspektiva ni dobra. 345 miljonov dolarjev za naslednjih pet let. Pet let česa? Dobre igre? Morda. Pa tudi vse več pivc, vse višja teža, vse več poškodb. Posledica: ne več tako dobra igra. Ni rečeno, možno pa je. Tveganje je preveliko. Torej: vložek bi bil previsok z negotovim jamstvom. Fant se bo morda zamislil, spoznal, da eno pivce vodi k drugemu; v novem okolju spet pridobil stamina. Osvežitev zanj in za biznis!
Nečlovečno? Z miljončkom na mesec, bi marsikdo lahko marsikaj naredil za svojo in drugih človečnost. Tudi Dončič daruje!
Solze so, po mojem, odveč.
Hočem reči: narobe bi bilo, če bi vse dejavnosti vrednotili po njihovi tržni ceni. Zame je delo vrhunskega kirurga, ki zasluži stotinko košarkarjevega honorarja, ali delo dramskega igralca, ki plemeniti duše gledalcev, pa je "samozaposlen v kulturi" s temu primernim zaslužkom, več vredno kot še taka virtuoznost žogobrca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar