Nimam navade in ne mislim je uvesti, da bi na tem blogu, ki je namenjen moji refleksiji in bralcem v poduk in razvedrilo, objavljal cela besedila drugih. Tokrat bom naredil izjemo, ker se mi zdi, da je besedilo, ki ga objavljam, zelo pomembno v kontekstu mojih, tu objavljenih razmišljanj o veri in religiji. Zdi se, da se delimo na religiozno verne in ateiste, na tiste, ki verujejo v Boga Stvarnika in tiste, ki ne verujejo, da obstaja. Morda umeščamo Boga v napačne prostore in tudi ne razumemo dobro, kaj naj bi bilo njegovo bistvo; morda ga sploh napačno pojmujemo. In morda se sploh ne razlikujemo v bistvenem. V tem okviru se mi zdi, da je besedilo, ki ga je na Obrazniku (Facebooku) objavil dr. Peter Stanković, profesor kulturologije na FDV, zelo povedno, prav tako pa tudi odzivi nanj. Takole se glasi (popravil sem fejsbukovski pravopis):
"Imam prijatelja, ki je večji del svojih najboljših let porabil za skrb za svojo ostarelo mamo. Zaradi tega je tudi nehal hoditi v družbo oziroma sploh iz hiše. Njegove socialne spretnosti so posledično omejene, ampak ko ga primerjam s kakšnimi znanci iz različnih gostilniških omizij – elokventnimi, duhovitimi, priljubljenimi –, se ne morem izogniti občutku, da je ta moj prijatelj kljub vsej svoji nerodnosti globoko v sebi veliko bolj miren in trden od omenjenih gostilniških levov. Saj tudi oni niso slabi ljudje, nikakor ne, ampak v tem prijatelju je neka ontološka stabilnost, ki izhaja iz tega, da je naredil nekaj izjemno nesebičnega.
S tem seveda ne želim reči, da je bila njegova odločitev prava. Navsezadnje bi verjetno tudi njegova mama sama raje videla, da bi si namesto vseh skrbi, ki si jih je delal z njo, osnoval družino (ali pač karkoli). Moj point je zgolj ta, da je bilo njegovo dejanje res nesebično in da je vesolje nekako našlo pot, da mu je vsaj nekaj malega vrnilo z notranjim mirom, stabilnostjo ipd. ipd. - Kajti: karma."
Ta zapis me je zadel v bistvo, zato sem Petru (ki je, mimogrede, mladostni taborniški sodrug moje hčere) odgovoril:
Hvala za ta zapis in pohvala za to temeljno občutljivost v teh zmedenih časih. "Vesolje" in "karmo" sam nadomestim kar z besedo "vest" ali "moj notranji b-o-g" ali "človečnost". Če temu slediš, se notranje umiriš.
Peter na to:
"Ja saj to so - bottom line - zgolj različna imena za iste stvari."
Oglasilo se je več drugih. Nekateri so opisali svoje primere nesebične pomoči svojcem ali drugim ljudem, drugi so samo soglašali s Petrovim komentarjem. Meni to pove, kar trdim že ves čas, da ima prav moja krščansko verna sestrična, ki pravi "Bog je v srcu". Pa imenujno Boga, kakor koli hočemo. Važno je tisto, kar je v srcu. Drugo spoznanje, ki me navdaja z optimizmom in občutkom bratstva ("jedinstvo" zaboravimo), je, da je božje kraljestvo med nami, samo ne opazimo ga. Stanković ga je opazil in drugi so mu pritrdili.
Naj neham, da ne bo preveč sladko.
Ni komentarjev:
Objavite komentar