Na Volnik

Burja je kar pošteno vlekla, ko sva v soboto (17. 11.) okoli desetih pripeljala na Opčine. A burja ni ovirala tržaških kolesarjev, ki so ji, primerno oblečeni, pridno kljubovali. Na parkirišču pod obeliskom sva se dobila z najinima prijateljicama, sestrama Lauro in Marijo, ki sta nama razkrili svojo namero: na Volnik. Prvič slišim, sem zinil. Nič hudega, vsaka reč je enkrat prvič, sta odvrnili. Zapeljali smo se nazaj skozi Opčine in sredi naselja zavili na levo proti vasi Repen. Čeprav smo videli skalo in na njej nekakšno trdnjavo, nismo imeli časa, da bi se ustavili in razgledali. Pa bi bilo vredno.

KLIKNI NA SLIKO ZA POVEČAVO

Vas Repen (Rupino) je del občine  Repentabor (Monrupino) v tržaškem zaledju. Meji na občino Sežana. Občina Repentabor ali Veliki Repen (Rupingrande) je primer razpršene občine (comune sparso), v kateri je več naselij, njeno ime pa ni povzeto po imenu nobenega naselja v njej in figurira samo kot ime celotne občine. V tej občini so naselja (po velikosti) Repen, Fernetiči in Col, zaman pa bi iskali naselje, ki bi se imenovalo Repentabor (Veliki Repen) ali Monrupino. Sedež občine je v naselju Col. V občini je skoraj 80% prebivalcev Slovencev. Kasneje smo na poti srečevali skoraj same Slovence.

Vir: wikipedia.it - Monrupino, Veduta

Nessun autore leggibile automaticamente.

Zanimivost občine je repentaborska skala s cerkvijo na njej, vidna od daleč s slovenske in italijanske strani. Na ruševinah rimske utrdbe na griču nad Colom, ki je služila v bojih proti Histrom, je bila že ok. leta 1000 zgrajena cerkvica. Na njenih ruševinah pa so v 16. stol. postavili novo cerkev Marijinega Vnebovzetja, ki jo je l. 1513 posvetil tržaški škof Peter Bonomo, Trubarjev učitelj. On je zaslužen, da je naš veliki "oče slovenščine" sklenil pisati slovensko. Kasneje so cerkev obdali z obzidjem, saj je bil ob njej protiturški tabor. Ob cerkvi je skala, na kateri je po legendi odtis stopala Device Marije. Priprošnja Mariji z dotikom te skale pomaga k plodnosti. Pravzaprav so se ženske kar  ulegle na skalo in s trebuhom podrsale po njej, da je pomagalo.

V Repnu si je možno ogledati kraško hišo. Zadnjo nedeljo v avgustu pa se vsako leto tam odvija kraška ohcet. V občini je tudi fojba, v katero naj bi - po italijanski wikipediji -  ob koncu 2. svetovne vojne po bitki za Občine v maju 1945 med jugoslovansko in nemško vojsko zmetali nekaj trupel nemških vojakov in tudi tri italijanske železničarje.

Poleg cerkve na skali je Repen znan po nogometnem moštvu Kras Repen, ki je znano po svoji borbenosti in za katerega igra (je igralo) tudi več Slovencev (Jan Pahor, Erik Salkić, Jaka Štromajer, Anton Žlogar, Dalibor Radujko).

Na tem območju sta od leta 1996 dalje dve zavarovani naravni območji (riserva naturale) in sicer Veliki Medvedjak (Monte Orsario) v občini Repentabor in Volnik (Monte Lanaro, 544 m; volna = lana, it.) v občini Zgonik, ki je tudi pretežno slovenska. V tej občini je Briška jama (Grotta gigante), ki se ponaša z dvorano, največjo na svetu (po Guinessovi knjigi rekordov). Tudi te si nismo ogledali.

 

Tabla je poškodovana

Krenili smo mimo Repna do konca naselja, kjer je parkirišče s pregledno usmerjevalno tablo. Potem pa smo se po zložno vzpenjajoči se poti mimo bivšega vojaškega poligona začeli vzpenjati v hrib po tipično kraškem gozdnatem ozemlju. Gozd sestavljajo graden (hrast), cer (hrast z zelo hrapavo skorjo in bodičasto želodovo skledico) in črni bor.

Na živali nismo naleteli, če pa bi, bi najbrž srečali kaj kozjega, kakšno družino divjih svinj ali pa risa. Rjavi medved se priklati s slovenske strani.

Pot  vodi mimo starih oznak, da se bližamo italijansko-slovenski meji in da smo na meji. Table so stare, najbrž še iz časa Jugoslavije.  Okrog poldne je posijalo sonce in sedli smo na deblo na odprti jasi in pomalicali.

Vso pot smo odkrivali rastišča dežnikaric (marel) in nismo se mogli vzdržati, da jih ne bi nabrali vsak svojo boršo. Ne poznam italijanskih zakonov, a lahko si mislim, da je tako početje na naravovarstvenem območju, če že ne prepovedano pa vsaj zelo omejeno. Marija je nekaj omenjala gozdarsko stražo, guardio forestiero - mogoče je bilo gob toliko prav zato, ker jih domačini in "normalni" izletniki ne nabirajo. Saj tudi mi nismo ne vem kakšni gobarji, a tokrat se nismo mogli upreti zapeljivim lepoticam. Kakorkoli, prinesli smo jih domov, ne da bi nas kdo oštel.

 

 

Vrh Volnika je odprta, neporaščena ploščad, kjer danes stoji dvignjena lesena konstrukcija razgledne ploščadi, včasih pa je bilo tu poslopje italijanske karavle, ki so jo podrli, kar je trdno znamenje novega časa v medsebojnih odnosih. Na tistem mestu je samo nekakšno znamenje. Na vrhu lesene konstrukcije je informativna tabla, na kateri je slika beloglavega jastreba, ki ga poznamo z izleta na Cres. Tu je ena njegovih postojank. Iz zemljevida je razvidno, da je vrh Volnika na jastrebovi običajni poti s Cresa in nazaj. Precej je pihalo, zato smo tako odeti, čeprav ni bilo mraza. Z vrha je razgled daleč okoli; pod nami so bile slovenske kraške vasi, Komen, Tomaj, Dutovlje in druge; v ozadju Nanos. Na drugo stran pa Nabrežina, Tržič (Monfalcone), vse tam okoli in morje.

Nazajgrede bi lahko šli po makadamski cesti, ki so jo za vojaške namene zgradili anglo-američani v času STO, Svobodnega tržaškega ozemlja. A vzelo bi nam preveč časa, zato smo se po isti poti, po kateri smo se vzpeli, tudi spustili. S počitki in malico vred smo upokojenci zložno pohajkovali kake 4 ure. Kak tekač bi vse skupaj zmogel prej kot v eni uri.

Za slovo smo skupaj popili kavo na bloku na Fernetičih. Prijateljicama sva se zahvalila za zanesljivo vodstvo in odkritje novih-starih slovenskih pokrajin.