Nespodobni odvetnik

V zadnjem času je časopisje posvetilo precej pozornosti avtobiografiji dr. Petra Čeferina, napisani s sodelovanjem pisatelja Tadeja Goloba (del te biografije objavlja Delo kot podlistek), doktorju osebno v intervjuju in njegovi družini.

V vseh teh besedilih izstopa oznaka "nespodobni odvetnik". Tako so ga označili stanovski kolegi, ki se niso strinjali z njegovim načinom dela. To oznako pa je prevzel tudi sam v samovšečno-samoironični drži. Kaj pravzaprav pomeni? Kot nespodobno označimo dejanje ali vedenje, redkeje kar osebo v celoti, ki pomeni kršitev moralnih norm ali običajev in pričakovanj kake družbene skupine. Ker so te norme relativne, včasih zgolj nadaljevanje kake tradicije brez globlje utemeljitve, včasih zgolj pravila etikete ali bontona, očitek nespodobnosti ni posebno hud in si ga je mogoče pripeti tudi kot ironično pohvalno samooznako.
Doktorju Čeferinu pa so očitali tudi neetičnost. To je druga reč. Etika je resna zadeva, smrtno resna. Etično ravna človek, ki je pripravljen za svoj prav, za svojo vrednoto, zastaviti svoje življenje. Tako kot Antigona.
S čim si je odvetnik zaslužil ta hudi očitek? Pri obrambi klienta, obtoženega za zločin, za katerega bi mu bila dosojena tridesetletna zaporna kazen, je uporabil vsa zakonita pravna sredstva zavlačevanja in odlaganja, tako da je zadeva zastarala, preden bi prišlo do obsodilne sodbe. Hud zločinec, o katerega krivdi tudi odvetnik sam ni dvomil, je bil izpuščen na svobodo. Zdravi pameti se tako početje zdi sprevrženo. Pa je res?
Recimo, da bi odvetnik opustil dejanja zavlačevanja in dopustil, da bi bil obtoženi obsojen. Odvetnik sam ni dvomil, da je kriv, naj sodišče to potrdi. Če bi tako ravnal, bi to pomenilo, da je vzel pravico v svoje roke, ne neposredno pač pa posredno. Naloga odvetnika ni, da obsodi, ali da omogoči obsodbo, temveč da brani.
Odvetniški poklic je v tem podoben zdravniškemu. Recimo, da bi zdravnik dobil pod kirurški nož zločinca, za katerega je prepričan, da je kriv, morda že tudi obsojen; zavrženega človeka, ki si, kot se reče, ne zasluži živeti. Naj zdravnik opusti kako malenkost, pusti kakšno žilico odprto, malo zavleče postopek, tako da bo operacija uspela, pacient pa umrl? Nikakor! Zdravnik je po Hipokratovi prisegi dolžan uporabiti vsa dovoljena sredstva in vložiti ves napor, ki ga zmore, da človeka ohrani pri življenju; človeka, ne glede na to, kdo je in kakšen je.
Tako je tudi odvetnik dolžan klienta braniti po najboljših močeh in z vsemi zakonitimi sredstvi, ne glede na to, kdo je, kaj je zagrešil, in ne glede na svoje (ali kogar koli) prepričanje o njegovi krivdi.
Doktor Peter Čeferin je ravnal v skladu z osnovno etiko odvetniškega poklica. Ker je tako ravnal kljub nasprotovanju pomembnih predstavnikov stroke, zasluži vse spoštovanje kot dosleden in pokončen mož. Po tistem portoroškem kongresu pravnikov, na katerem so ga vsi kritizirali, mu je samo neki profesor dejal, da bi ga imel za svojega odvetnika. Naj se pridružim: takega odvetnika imel bi tudi jaz.