DIJAŠKI PROTESTI ZA ODPIRANJE ŠOL

To je odziv na uvodnik Trg svobode v Sobotni prilogi Dela 6. 3. 21.

Naj začnem s točkami soglasja. Večmesečno šolanje preko spleta je duhamorno. Prizadevanje dijakov za normalno šolanje "v živo" je razumljivo in upravičeno tudi brez sklicevanja na ustavo. Ravnanje ministrstva za šolstvo, ki ni našlo časa za pogovor z dijaki, kljub temu, da so že nekaj časa izražali nezadovoljstvo z načinom šolanja, kaže na neustrezno vodenje. Soglašam s tem, da je bil poseg policije nesorazmeren. Soglašam tudi s tem, naj se postopek pred sodiščem čim prej začne in zadeva spravi ad acta. Epidemija se umirja, šole se odpirajo.

Naj sedaj povzamem zgodbo uvodnika. Dan po kulturnem prazniku se je v Mariboru na Trgu svobode zbralo 30 dijakov, da bi se tako javno zavzeli za odprtje šol in za uresničevanje ustavne pravice do izobraževanja. Protestirali so kulturno in z upoštevanjem higienskih ukrepov. Policija je popisala dijake, ki so nastopili kot govorniki ali nosili transparente. Popisane so prijavili sodniku za prekrške. Preti jim kar zajetna globa ali postopek pred sodiščem za mladoletnike.

Ta zgodba je podobna zgodbam v socializmu priljubljenega radia Erevan. Vse zgoraj povedano je res, razen tega, da ob tistem času na tistem prostoru ni bilo le približno toliko dijakov ampak okrog sto ljudi, tudi staršev in profesorjev - po poročilu predstavnika policijske uprave Maribor (Večer, 9. 2. 21). Dijaki so res upoštevali higienske ukrepe, vendar so kršili odlok o začasni prepovedi zbiranja v času epidemije, odlok, ki je brezpogojen, saj ne opredeljuje izjem glede na verjetnost okužbe in upoštevanje higienskih ukrepov. Ta je v duhu odloka večja, če je zbranih več kot deset ljudi, ne glede na to, kako upoštevajo higienske ukrepe, katerih upoštevanje ni posebna zasluga. Pika. Presojanje o tem, kolikšna je bila v danem primeru verjetnost okužbe, je torej brezpredmetno, ga pa lahko razumemo kot zavzemanje za odmerjeno posredovanje policije. Vendar policija ni pristojna za presojanje o verjetnosti okužbe v konkretni situaciji.  Tudi norme, ki se temu ali onemu zdijo nesmiselne, je treba spoštovati. Pravica do izobraževanja je res ustavna pravica, kot so to tudi pravica do zdravja, dela, stanovanja itd. Vendar smo še vedno v času epidemije in je zagotavljanje teh pravic močno oteženo, kar zahteva od državljanov določeno mero potrpežljivosti, ki bi bila morda večja, če bi imeli drugo vlado. Tudi v normalnih časih so te pravice desiderata, bolj ali manj daleč od uresničitve in jim vlade »niso bile dorasle«. Policija je res popisala devet izpostavljenih dijakov. Zahteva, naj bi popisali vse, je absurdna, kaže pa na nekakšno naivno težnjo po socialni pravičnosti. Je tudi protislovna, saj bi več popisanih pomenilo večjo represijo, proti kateri sicer nastopa uvodničar. So v Ljubljani popisali vse protestniške kolesarje? Običajno popišejo bolj izpostavljene udeležence.

Kakšen je nauk te zgodbe? So dijaki ravnali odgovorno? Da, ravnali so odgovorno. Izpostavili so se v upravičeni težnji po normalnem šolanju. Pri tem pa so kršili odlok oblasti o prepovedi zbiranja v času epidemije in si prislužili predvidene sankcije. Proti tem se lahko pritožijo. Ni pa znamenje državljanskega poguma, če se mislijo zdaj zateči pod zaščito podpornikov, ki jih patetično slavijo v imenu boja za svobodo. Je ministrica ravnala prav? Ne, ker se ni pogovarjala z dijaki. Je pa prav poudarila, da morajo dijaki kot znamenje odraslosti prevzeti odgovornost za svoja dejanja. To pomeni, dodajam, pošteno priznati kršitev odloka o zbiranju in se ne zateči v opravičevanje prestopka s plemenitim motivom, potem ko je padlo po njih. To jim ne bo težko, če so se res izpostavili na svojo pobudo in ne na pobudo mamic, očkov in stričkov, ki jim gre ta vlada na živce, ker je druge politične barve, kot da menjavanje vlad različnih barv ne bi bilo v demokraciji nekaj običajnega. Pri nas res ni.

To pismo je bilo poslano uredništvu Dela za objavo v PP29. Ni bilo objavljeno.