Kot narod smo uresničili legitimno pravico do osamosvojitve, do svoje države, v kateri naj bi živeli po svojih zakonih, legalno. Na to dejstvo ne gledajo povsod po svetu naklonjeno. Govorijo o balkanizaciji, ki je sinonim za razdeljenost in sprtost majhnih nacionalnih ali ozemeljskih enot. A ta državica je bila ustanovljena kot uresničitev stoletnega sna, čeprav je imel ob tem vsak svoje železo v ognju. Imamo svojo državo in svoje zakone. In vendar tisti, naj bo posameznik ali skupina, ki mu kak zakon ali predpis ni všeč, takoj misli, da mu ga ni treba upoštevati. In da je treba samo iti na cesto, se ne pokoriti in zahtevati. Kot da bi si preveč dobro zapomnili, da ima legitimno večjo težo od legalnega. Sklicujejo se na svoje legitimne pravice do tega ali onega in to tako, da takoj uporabijo skrajni izraz nezadovoljstva in uveljavljanja svoje "pravice" in grejo na ulico protestirat. Kaže, da se ne moremo izviti iz kompleksa hlapčevstva-uporništva; če ni tujca, ki bi nas tlačil, ga najdemo med sonarodnjaki, da se mu lahko upremo. Imamo zakonito vlado, ki pač ukrepa, vlada, kar je njena dolžnost. Imamo zakonito parlamentarno opozicijo, rezultat volitev, volje ljudstva. Če se ta izkaže za neučinkovito, se mobilizira zunajparlamentarna opozicija, kriči ulica. Tudi razumni ljudje, ki jim tega ne bi pripisal, povzdigujejo lokalne ulične proteste srednješolcev v "boj za svobodo", toliko, da ne primerjajo naravnost s Tienanmenom. V njihovih srcih odmeva stara puntarska "grad gori, grof beži..." (bralec si lahko misli aktualno parafrazo). Univeritetne profesorice zagovarjajo ta protest, ki se je odvijal ob hkratnem kršenju vladnega odloka, kot sestavino državljanske vzgoje z nedeljenim navdušenjem nad mladino, ki ohranja svetle uporniške tradicije.
Kakšna država smo, kakšno ljudstvo? Trenutni predsednik vlade uveljavlja - ob soglasju ali tihem pristanku vlade in koalicijskih strank - svojo politično vizijo. Uveljavlja jo na grob, nekultiviran, nemeščanski način, revolucionarno in nedržavniško. Tudi sam ne podpiram ne ideje o drugi republiki in prenovi naroda, ne načina uveljavljanja te vizije. Imamo tudi drugo vizijo, vizijo demokratičnega socializma in veliko nostalgije po starem režimu. Mislim si, da je taka pač narava meščanske demokracije, da se v njej dopuščajo različni nazori in različne politike. Normalno je, da se spopadajo. Za reševanje teh spopadov imamo parlament, za končno prevlado ene politike nad drugo za en mandat - volitve. Ulica je skrajno sredstvo uveljavljanja enega prav. Nisem odobraval desničarskega metanja tlakovcev, ne demonstracij proti "krivosodju", in ne odobravam levičarskega kolesarjenja in drugih jezikov ulice. Vse to je plod fantazem, ne realnega pogleda; fantazem o vrnitvi v preteklost. Današnja Slovenija ni klerikalna dravska banovina iz leta 1939, ne socialistična republika iz let 1945-1990.
Za razliko od filozofa, ki protestira na ulici že petdeset let ne glede na režim (to sodi k njegovemu poklicu kritika tiranij in njihovih slutenih zametkov), nimam rad ljudskih množic, ker sem prebral LeBona. (Sem se pa rad udeleževal pohoda ob žici okupirane Ljubljane, kjer je duh množice bolj razredčen, in se čuti tisto najboljše množice, to je solidarnost brez transa.) Klasično, meščansko, parlamentarno demokracijo imamo; naj bi jo imeli in utrdili. Naj pretekli režimi in puntarski atavizmi počivajo v miru!
Ni komentarjev:
Objavite komentar