ETIKA IN DIJAKI

Nedavni odzivi na dijaške demonstracije za odprtje šol, predvsem njihovo poveličevanje kot boja za ustavno pravico in za svobodo v uvodniku časopisa Delo in pismih bralcev, so me navedli na razmislek o tem, kaj tako vrednotenje teh demonstracij, v katerih so dijaki kršili odlok o prepovedi zbiranja v času epidemije, pomeni za naše razumevanje etike in zakonitosti.

Tudi sam sem kot dijak protestiral. Protestirali smo proti avstrijski državi, ki je kršila manjšinske pravice tamkajšnjih Slovencev. Naš protest je bil torej v skladu s tedanjo politiko Jugoslavije, ni pa bil prijavljen in dovoljen. Gotovo smo kršili takratni zakon o javnem zbiranju. Dijak, ki se je izpostavil, je moral sesti v črno limuzino, s katero so ga odpeljali na zagovor. Ne on ne drugi nismo bili kaznovani. Imam torej določene simpatije do mladostniških uporov. Ne nasprotujem jim s stališča zateženega avtoritarnega šolnika ali iz simpatije do sedanje vlade ampak iz načelnih etičnih in političnih razlogov.

Da bi bolje razumeli, kaj se dogaja, obnovimo zgodbi na izvirih etike. Zgodbo o Antigoni poznamo. Starodavni mit iz časov kretsko-mikenske kulture je na vrhuncu moči demokratično urejenega atenskega polisa obnovil Sofokles, morda s podobnim namenom, kot v današnji demokraciji nekateri poudarjajo legitimnost pred legalnostjo. Antigona se je uprla kralju Kreonu, ki je prepovedal pokop njenega brata Polinejka, padlega v medsebojnem spopadu z bratom Eteoklom, ki je v spopadu prav tako preminil, a ga je bilo dovoljeno pokopati. Uprla se je prepovedi samodržca v imenu božjega zakona, ki zahteva spoštovanje mrtvih. Zazidali so jo v kamnito, v tla ugreznjeno ječo, kjer si je vzela življenje. Danes pravijo temu zakonu zakon človečnosti in je ena od premis svetovnega etosa. Antigona je žrtvovala svoje življenje, ker je sledila božjemu zakonu, zakonu človečnosti. Naša Antigona je po zgledu svoje davne predhodnice zahtevala dostojen pokop po vojni brez sodbe pomorjenih in v kraška brezna zmetanih razoroženih ujetnikov, pripadnikov kvizlinških enot. Tej zahtevi je sledila spravna maša ob breznu in stisk rok nadškofa in predsednika republike. To mi pove, da se je primerno sklicevati na zakone človečnosti ob velikih kršitvah ali pravičnih zahtevah v pomembnih rečeh, ne ob vsakem nelagodju.

Tudi zgodba o Sokratu je znana, a kakor da ni razumljena. Sokrata so obtožili, da ne spoštuje bogov in kvari mladino, ker zagovarja pokornost notranjemu glasu, demonu, danes bi rekli vesti, ki je v vsakem človeku. Obtožili so ga po zakonih atenske demokracije in obsodili na smrt. Prijatelji so mu ponudili možnost bega iz ječe, da bi si rešil življenje. On pa je spoštovanje zakonov demokratičnega polisa postavil pred svoje življenje in v ječi zaužil strup. V takem razvoju dogodkov lahko vidimo Platonovo ideologijo, ki pokornost zakonom države postavlja nad vrednost posameznikovega življenja. Antigona se je sklicevala na božji zakon proti prepovedi samodržca, Sokratov odgovor pa ni enoznačen, kot vse njegove aporije. Odloči se za smrt, ker mu pod takim zakonom ni živeti, to je slediti svoji vesti in nadaljevati svojo dejavnost, hkrati pa noče zbežati, ker hoče biti sodržavljanom zgled, da je treba zakone spoštovati, tudi, če jim ne ustrezajo. Njegova stiska je sodobnejša od arhaične Antigonine, sodobnejša, ker zakoni države niso tako brezprizivni kot božji zakoni, so pa zakoni, ki ohranjajo družbeni red in kohezijo in preprečujejo boj vsakogar proti vsem. Sokrat se je ravnal po maksimi, ki jo je mnogo kasneje izrekel Kant: ravnaj tako, da bi bilo tvoje ravnanje lahko splošni zakon. Sokrat se je držal zakona, po katerem je bil obsojen na smrt, da bi vsi ljudje spoštovali zakone.

Osamosvojili smo se s sklicevanjem na legitimno pravico narodov do samoodločbe, tako rekoč na božji zakon. Ta pravica je bila res zapisana tudi v ustavi prejšnje države, a nasprotniki osamosvojitve so ji neuspešno oporekali s sklicevanjem na druge zakone, tudi na svete pravice drugih narodov skupne države do miru in življenja. Osamosvojili smo se v oboroženem spopadu. Od tedaj dalje, se zdi, je v naši zavesti ostalo, da je tisto, kar je legitimno, to je »božje«, več vredno od tistega, kar je "zgolj" legalno, državno, človeško. Antigonina etika naj bi bila nad Sokratovo, čeprav je prva arhaična, mitska, vendar izvira iz najbolj prvinskih vrednot, druga pa je moderna, racionalna in vrednoti bolj vsakdanja dejanja. Legitimno naj bi bilo nad legalnim.

Legitimno pa, se zdi, je danes pri nas vse, kar kdor koli čuti kot "pravično" ali kot zaželeno. "Višja pravica" naj bi vedno povozila zakon demokratične države. Ustavno sodišče se utaplja v zahtevah po presoji, ali je neki zakon, odlok ali predpis v skladu z ustavo, z višjo pravico. Samo dober odstotek v presojo poslanih zadev je bil v resnici v neskladju z ustavo. Dvom v upravičenost zakonov je splošno razširjen. Ta dvom vključuje dvom v naravo klasične parlamentarne demokracije kot razumne ureditve in dvom v vse njene institucije. Kakšna je država, če so njeni zakoni zanič? To pomeni, da ta dvom, ta nepokorščina, ogroža družbeni red, ne trenutno vlado ampak urejeno življenje. Druge ureditve, ki bi obstala, pa ni na vidiku. Tista, ki se je zdela najtrajnejša, se je sesula sama vase prej kot v stoletju, pri nas po 45-letih.

Dijaki, ki so protestirali za odprtje šol, za svoje nemoteno izobraževanje, kajti izobraževanje kot tako jim je bilo zagotovljeno tudi med epidemijo, so se sklicevali na višjo pravico, to je pravico do izobraževanja. Natančneje: na pravico do običajnega načina izobraževanja, do pouka "v živo" v šoli, med epidemijo. S tem so hkrati kršili vladni odlok o prepovedi zbiranja med epidemijo. Ta pa tudi ni kar neki oblastniški domislek brez osnove, ampak temelji na "višji pravici" do zdravja sodržavljanov. Spopadajo se torej zagovorniki dveh ustavnih pravic, pravice do zdravja in pravice do izobraževanja (pogojno rečeno, kajti ta je zagotovljena tudi pri šolanju po spletu). Zagovorniki kršitve vladnega odloka sporočajo, da se vladne odloke lahko krši v imenu nepopolno izvrševane ustavne pravice. To pomeni, da se tisti, ki nima stanovanja, lahko vseli v katero koli prazno stanovanje, ker država ne izvršuje v popolnosti pravice vsakogar do stanovanja. Ne moreš biti kaznovan za delo na črno, dokler država ne zagotovi dela 90 000 nezaposlenim. Itd.

Poleg tega predstavniki dijakov niso soglašali z datumom predvidenega pogovora z ministrico, ker naj bi sovpadal z dnevom protesta. S tako določitvijo datuma je manipuliralo tudi ministrstvo, a to naj ne bi bil razlog za to, da so dijaki raje šli na cesto, kot da bi se pogovarjali. Javen protest proti vladi je bil važnejši od pogovora o rešitvi problema.

Policija je ravnala v skladu z odlokom. Dijaki, ki so bili ovadeni in bojo obravnavani, imajo pravico do odvetnikov in do pritožbe. Naloga sodnikov je, da pretehtajo težo njihovega prekrška v luči odloka in ustavnih pravic.

Javno slavljenje kršitve odloka legalne vlade v imenu ustavnih pravic preden sodišče presodi, pomeni presojanje mimo sodišča, je pritisk na sodišče in je neprimerno.