Kot vsako leto je tudi letos prišel dan, ko sem moral registrirati avto. Navadno opravim vse v enem kosu: servis, potem pa še, navadno v isti hiši, tehnični pregled, registracijo in zavarovanje. Avto je letos star 11 let; vse do zdaj je glede tega vse gladko teklo. Tudi tokrat sem zjutraj odpeljal avto na servis in potem doma čakal na klic, naj ga pridem iskat. Tokrat pa se je z druge strani zaslišalo drugačno besedilo kot običajno. Zadaj imate vlečno kljuko, ki ni vpisana v homologacijski karton. Potrdila o tehničnem pregledu ne morete dobiti. - Kako to?! Saj so mi jo montirali v vaši izpostavi takoj na nov avto in vse do zdaj ni bilo nobenih težav in nihče me ni opomnil, da je kaj narobe. - Ja, gospod, ne morem pomagat, zdaj so postali bolj natančni. Saj veste, so bile afere s tehničnimi pregledi. - Okej. Kaj naj zdaj? Tiste izpostave ni več, propadla! - Ja, pojdite k tistemu, ki montira kljuke. Če ima to kje zapisano, vam bo izdal potrdilo. Potem pojdite ... - Kje pa je to? O, Marija, kako naj zdaj vse to zrihtam. Kaj, če oni nima zapisano? Brez veze, saj so mi jo pri vas gor dali ... - Čakajte, gospod, bom jaz probal. Vas pokličem. - Ja, hvala. Prav. - Čez dobro uro me pokliče: Gospod, z avtom je vse v redu, malo smo porihtali. Od tistega, ki montira kljuke, sem dobil potrdilo; bova šla skupaj k onemu na tehničnih pregledih. - Sine me zapelje do servisa. Plačam. Vesel, da se zadeva ureja, vprašam blagajničarko, če je zdrava. Presenečena potrdi. - Ves čas delate? - Ja, se posmeje. - No, smo jo do zdaj kar dobro odnesli, kajne? - Z mehanikom stopiva do šefa pri tehničnih pregledih, ki vpiše podatke za homologacijo. Mehanik je storil zame več, kot je bil dolžan. Ko sem bil čakal nanj, sem bil poškilil na kartonček z njegovim imenom. Nagovorim ga s priimkom in se mu res zelo prijazno zahvalim. Užalil bi ga, če bi mu ponudil kaj več od iskrene besede. To čutim. Mislim, da je vesel in da je dojel, da vem, kaj je storil.
Potem pomočnik zapelje avto čez kanal in mi ga prepusti. Samo še registrirat grem in plačat zavarovanje. Vrste ni, registracija je takoj opravljena, pri sosednjem okencu je zavarovanje. Žal vidim samo prijazne oči in temne lase, gotovo prav privlačnega obraščka pa ne. Naredite tako kot lani. Nekaj vljudnih vsakdanjih, pogovornih besed. Gotovo. Če imaš denar, ni problema. Vesel sem, da se je vse tako lepo uredilo. V kotu ob okencu opazim Knjigo pohval in pritožb. Sežem po njej in vpišem: Prijazno in ekspeditivno. Gospa je presenečena in vesela. - Mogoče vam bo kaj koristilo, rečem kot v svoje opravičilo. - O, prav gotovo! - Tako sem, starec, trosil prijaznost, ker sem bil po pretresu vesel, da se je vse uredilo in da so bili ljudje dobri z mano. Starec? Ja, s starostjo odpadajo zavore: pohvalim in naderem (in raztrgam kakšno preveč enostransko novinarsko pisanje).
Danes preberem v Psychology Today sestavek o moči prijazne besede. Običajno oklevamo, da bi komu izrekli kompliment. Podcenjujemo moč prijazne besede, moč pohvale. Nerodno nam je, ker si mislimo, le kaj si bodo ljudje mislili. Naj si mislijo, kar si hočejo, meni je toplo pri srcu!
Ni komentarjev:
Objavite komentar