Kot upokojeni šolnik razumem
zaskrbljenost mariborskih kolegov za dogajanje na področju izobraževanja in za
usodo šolajočih se. Strinjam se, da je bil poseg policije ob dijaškem protestu
v Mariboru nesorazmeren, predvsem pa so bile take izrečene sankcije. Res je
tudi, da v socializmu milica česa takega ne bi storila. Bi ubrali druga pota. Vsekakor
je to znamenje določene živčnosti vladajočih, ki so sredi epidemije naveličani protestov
na vseh ravneh namesto sodelovanja pri ustavljanju epidemije.
Dobro se je zavedati nekaterih okoliščin omenjenega
protesta. Odločilna okoliščina je, da se okužba še vedno širi, zdaj hitreje,
zdaj počasneje; smo še vedno sredi epidemije in obveznih higienskih ukrepov.
Šolanje po spletu je za marsikoga lahko duhamorno, za mnoge družine velika
težava, a skoraj polovici dijakov v državi (45 odstotkov) je kar ustrezalo
(izjava predsednice Dijaške organizacije, Maje Kalin, STA, 9. 2.). To pomeni,
da mariborski dijaki ne zastopajo stališč skoraj polovice dijakov v državi. To
velja tudi za gibanje ali pobudo Zahtevamo šolo. Njihovo peticijo za pouk v šolah
so podpisali dobri trije odstotki srednješolcev (spletna stran peticije, 18.
3.), kar pomeni, da se neupravičeno razglašajo za predstavnike vseh slovenskih
dijakov in šolarjev, kar izražajo s podpisom "šolarji in dijaki Republike
Slovenije" pod peticijo. Ta samozvana
predstavniška skupina se je dogovarjala z ministrico za sestanek in v primeru,
da jim ne bi bilo ugodeno, so pretili z bojkotom pouka in protesti. Kljub temu,
da gre za zahtevo organizirane manjšine, je ministrstvo napovedalo sestanek z
dijaki za 3. 2. in ga istega dne prestavilo na 9. 2., ko je bil napovedan dijaški
protest (poročilo STA, 3. 2.). Možno je, da je bila to taktična poteza
ministrstva, da bi onemogočilo protest. Vsekakor so dijaki bolje šahirali in so
izvedli protest, kar pomeni, da jih imamo upravičeno za odrasle, ne za uboge
otroke. A to pomeni tudi, da so raje šli na cesto, kot na pogovor za rešitev
težave, kar kaže na neupravičeno a zagreto politizacijo zadeve.
Še k nekaterim trditvam v pismu šolnikov. Mariborski dijaki
naj bi zahtevali "ustavno pravico do izobraževanja, ko hočejo pouk v
šolah". Ustavna pravica do izobraževanja je bila med epidemijo
zagotovljena s šolanjem po spletu. Mariborski dijaki so zahtevali zagotavljanje
te pravice na "normalen", idealen način, kakršen je bil, ko epidemije
ni bilo. Njihova zahteva je upravičena, a vedeti moramo, da tudi druge ustavne
pravice niso zagotovljene v popolnosti ali na najbolj zaželen način, vsekakor
ne v izjemnih okoliščinah naravne ujme.
Dijaki so z načinom protesta kršili odlok, ki prepoveduje
zbiranje ljudi v času epidemije. Če policija res ni bila dosledna pri
obravnavanju kršitev drugih skupin, je možno, da je bil njen poseg izgovor,
vendar ostane dejstvo, da so dijaki z množičnim zbiranjem kršili odlok. V imenu svoje ustavne pravice do šolanja so
kršili ustavno pravico mnogih do zdravja. Zahteve, da "bi morali kaznovati
vse", če so jih nekaj, ne razumem. Vsaka policija popiše (ali aretira)
bolj izpostavljene, tudi če v protestih sodeluje množica. Šolniki pravijo:
"oblast razume /protest/ kot napad nanjo". Kako oblast razume ta
protest, ne vem, ni pa taka presoja protesta povsem brez osnove. Oblast se je
odzvala nespametno, živčno in po nepotrebnem kaznovalno. Da bi bili oblasti izobraženi ljudje nevarni,
je iz trte zvita zastarela sodba o
oblastnikih v časih, ko je bilo ljudstvo nepismeno. Danes se vsaka oblast
zaveda pomena izobraževanja in temu namenja tudi primerna sredstva in posebno
ministrstvo, ki pa ga šolajoči zdaj očitno ne marajo.
Skratka, sumim, da je za vsem, po svoje razumljivim in upravičenim
protestom, strankarska politika ali od nje v svojih presojah in ravnanju odvisno
prebivalstvo, vključno s šolniki. – dr. Blaž Mesec
Odgovor mag. Ketiša na moj odgovor (29. 3.):
Na moj
komentar pisma nekaterih mariborskih šolnikov o dijaškem protestu, v Delu 22.
3. 21, je 29. 3. 21 odgovoril mag. Ivan Ketiš. Hvala za odgovor, saj tako lahko
pojasnimo zadevo. V svojem pismu mag. Ketiš poznavalsko opisuje težave dijakov
poklicnih in tehniških šol, ki pri pouku na daljavo ne morejo osvojiti
temeljnih strokovnih znanj. Tudi nekaterim gimnazijcem bo šolanje na daljavo verjetno
pustilo neželene posledice. Lahko samo
upamo, da se bo z odpiranjem šol in precepljenostjo učiteljev, kar uveljavlja
ta vlada, stanje izboljšalo. Upajmo tudi, da ne bo, kot napoveduje mag. Ketiš,
MŠŠ samo "odpustilo" zamujeno, ampak da bo ukrenilo kaj
oprijemljivega, da bodo dijaki nadoknadili zamujeno. Pouk poteka zdaj v šolah
ali hibridno, ob tem ko so celi razredi tu in tam občasno v karanteni. Dijaki so
s protestom ujeli zadnji vlak v prizadevanju za svoje ustavne pravice;
ministrstvo bi jih bilo skoraj prehitelo in jim ustreglo, preden bi
protestirali.
Mag. Ketiš
piše, da izjave predsednice dijaške organizacije "ne bi resno vzel",
ker je gimnazijka. Sklicevala se je na anketo, ki je pokazala, da 45-tim
odstotkom dijakov šolanje na daljavo ustreza. Morda je ustrezalo tudi kakšni
gimnaziji v Mariboru. Presoji gimnazijcev, ki so protestirali, pa gre zaupati,
da je upravičena in razumna? Mag. Ketiš
zagotavlja, da je "nam v Mariboru vsem jasno, da je kršitev ukrepov
prozoren izgovor za preprečitev protesta". Protest se je zgodil. Nihče ga
ni preprečil. Nihče se ne more izgovarjati, da ga je preprečil. »Vsi v
Mariboru« hočejo reči: oblasti protest ni bil všeč, zato se zdaj izgovarja, da
so dijaki kršili odlok, kar v resnici ni pomembno, in ko ga v resnici niso, ker
so spoštovali higienske ukrepe. To je možno, a kršitev odloka o zbiranju v času
epidemije je dejstvo. Odlok sam je z epidemiološkega vidika smiseln. Govorec
mariborske policije je navedel, da je bilo takrat na trgu okoli sto ljudi (Večer,
9. 2. 21). Delov uvodničar je naštel 30 dijakov, mag, Ketiš jih navaja 25,
menda se število prisotnih ob protestu zmanjšuje samo zato, da bi se vendarle
izkazalo, da bi jih lahko vse popisali in ne le nosilce transparentov. Čemu? Hočejo
reči: samo transparenti so jih motili, ne dejanska kršitev. Za tako mnenje
govori tudi navajanje selektivnosti policije pri kaznovanju drugih kršitev
odloka, češ, saj sploh ne kaznujejo kršitev.
Kaznovali so
jih, ker so javno izrazili svoje odklonilno mnenje o oblasti, zaradi česar jih
ne bi smeli kaznovati, menijo »vsi v Mariboru«. Ostane dejstvo, da so dijaki slabo
izbrali čas, kraj in način za izražanje legalnega in legitimnega nasprotovanja
vladi. Odlok ni pogojen; ne predvideva
izjeme v primeru, da se upoštevajo
higienski ukrepi. Ne predvideva izjeme celo v primeru, da se ljudje zberejo v
prizadevanju za svoje ustavne pravice. Odlok prepoveduje zbiranje ljudi, ne
čakanja v vrstah. Če je nedosleden, ne pomeni, da ga ni treba upoštevati.
Če oblast
pravzaprav ni kaznovala kršitve odloka o zbiranju ampak protest proti njej sami,
je morda začutila, da dijaki protestirajo predvsem proti njej sami, njeni
politični barvi, ne za odpiranje šol, ki jih je oblast naslednje dni odprla in
bi jih tudi brez tega protesta. Kot je bila kršitev odloka oblasti izgovor za
kaznovanje, je bila morda zahteva za odpiranje šol izgovor za protest proti tej
vladi. To bi pravzaprav mag. Ketiš kot
poznavalec mariborskega šolstva, kot zastopnik »vseh v Mariboru«, kot
zagovornik protestnikov v gimnaziji, kjer je član sveta, in nasprotnik »skrajne
desnice« lahko pojasnil. – dr. Blaž
Mesec
Ni komentarjev:
Objavite komentar