V odnosu do epidemioloških ukrepov, ki jih priporoči ali zapove vlada na predlog strokovne skupine epidemiologov in infektologov, se ljudje delimo na tiste, ki ta priporočila kolikor mogoče upoštevamo in tiste, ki jih ne. "Kolikor mogoče" pomeni, da jih načelno sprejemamo, a smo pri tem eni bolj dosledni, drugi pa bolj malomarni. Na drugi strani so tisti, ki priporočila zavračajo. V splošnem po nekaterih raziskavah (glej vir) ljudje ne upoštevajo epidemioloških priporočil iz številnih razlogov, ki pa se združujejo v štiri skupine. Te skupine razlogov so: potlačevanje, oporekanje, važenje in vdanost v usodo. Pri potlačevanju (supresiji) ali zanikanju človek zazna pretečo zdravstveno grožnjo, vendar potlači ali zanika neprijetne občutke strahu in tesnobe in z njimi povezane misli. Reče si: "Bolje, da na to ne mislim". Sem sodi pasivno zanikanje nevarnosti, ko si rečemo: "Saj ni tako hudo","Bo že prešlo" ali "Tega ni, to je izmišljotina". Drugi razlog nespoštovanja priporočil je aktivno oporekanje in izpodbijanje utemeljenosti ukrepov (protest) in/ali verodostojnosti vira teh ukrepov, priporočil in njihovih utemeljitev. S tem imamo v obilni meri opraviti pri nas, o čemer več v nadaljevanju. Tretji razlog je važenje. Nekateri ljudje se vedejo tako, kot da jim virus ne more do živega in to tudi razglašajo, ali pa trmasto vztrajajo pri svojem nespremenjenem življenjskem slogu. Ni je na svetu sile, ki bi jih lahko odvrnila od tega, da bi zavili v bar in nazdravili s kompanjonom; ni sile, ki bi jih pripravila do tega, da bi si nadeli masko na obraz in se smešili pred svetom in samim seboj. Četrti razlog je vdanost v usodo (fatalizem). Ti ljudje se zavedajo nevarnosti, vendar mislijo, da se ji ni mogoče upreti. Noben ukrep ni stoodstotno uspešen, zato se je bolje zanesti na božjo milost, ali pa se kar tako prepustiti temu, kar nam je namenila usoda.
Pri nas se gotovo pojavljajo vsi ti razlogi za zavračanje preventivnih priporočil, so pa zaradi posebne družbene situacije nekateri bolj poudarjeni. Razloge za to bi lahko razdelili na tiste, ki izvirajo bolj iz narave okužb in družbene situacije in tiste, ki izvirajo bolj iz psiholoških posebnosti posameznikov. Ti razlogi so: selektivna narava bolezni, vpliv skupine, nezaupanje v vlado, narcisizem, slepo uporništvo in asocialnost.
1. Selektivna obolevnost. Novo virusno obolenje se iz do sedaj neznanih razlogov ne pojavlja z enako verjetnostjo v vseh slojih prebivalstva: bolj ogroženi so (v svetu in zdaj tudi pri nas) starejši moški, manj ogroženi so mlajši in ženske. Naravna reakcija na tako naravo bolezni je, da se - v prvem koraku - manj ogroženi manj varujejo. Po apelu na empatijo in solidarnost se je tako stanje popravilo. Ljudje so se zavedli, da od njihovega ravnanja ni odvisno samo njihovo zdravje ampak tudi zdravje njihovih bližnjih in drugih ljudi. Navajanje statistike, ki kaže zmanjšanje števila okuženih pri nošenju maske, je primeren ukrep. Geslo: "Z nošenjem maske ne varujem samo sebe ampak predvsem tebe", je učinkovito. Kljub temu ne more preprečiti vseh situacij prenašanja okužbe.
2. Vpliv skupine. Pri mladih manjša ogroženost, predvsem pa skupinski zgled in pritisk delujeta proti epidemiološkim priporočilom. V obdobju mladostništva postanejo vrstniki najpomembnejša referenčna skupina in skupinska druženja naravna potreba. Dovolj je, da se v mladostniški skupini en sam pomemben član začne junačiti, češ da mu virus ne more do živega, pa mu sledijo drugi in se začne stigmatizacija "rev" in "pridnih ovčk", ki bi sicer nosile maske. K tem "naravnim" razlogom opuščanja zaščitnih ukrepov sodijo počitniška sproščenost, selitev v "varna" območja, mobilnost in drugi položaji, ko podcenjujemo nevarnost.
3. Nezaupanje v namene vlade. Pri nas se je virusna bolezen pojavila v družbeno-politično nesrečnem trenutku nenadne menjave vlade. Čeprav sta v vladno koalicijo stopili tudi stranki, ki sta sodelovali v prejšnji koaliciji, to ni ustavilo vehementnega nasprotovanja novi vladi in predvsem premierju. Prišlo je do politizacije zdravstveno epidemioloških ukrepov. Širiti so se začele teorije zarote. Vlada ali pa stranka SDS naj bi skušala uveljaviti diktaturo. Z vsiljevanjem epidemioloških ukrepov naj bi ljudi navajala na ubogljivost, jih spreminjala v "ovce". Za zaslonom ukrepov proti epidemiji naj bi prevzemala oblast v vseh družbenih podsistemih. Erodirala naj bi pristojnosti drugih stebrov oblasti. Njena politika naj bi se zgledovala po politiki tistih vzhodnoevropskih držav, ki so že napredovale pri erodiranju ustavnih načel in svoboščin in s katerimi vlada paktira. Zamenjava kompetentnih strokovnjakov NIJZ z vladi bolj všečnimi, a po mnenju nasprotnikov ukrepov, a ne samo njih, manj kompetentnimi, je vzbudila še nezaupanje do stroke, češ da je pristranska in manipulirana. Šele postopoma se je med ljudmi kolikor toliko uveljavilo razlikovanje med vlado in njenimi kontestiranimi političnimi in administrativnimi ukrepi na eni strani in epidemiološkimi priporočili zdravniške svetovalne skupine na drugi.
Poleg teh razlogov za nespoštovanje epidemioloških ukrepov, razlogov, ki izvirajo iz narave bolezni in družbene situacije, se pojavljajo tudi stališča, ki so motivirana z osebnostno nezrelostjo ali patologijo.
4. Narcisizem je eden teh razlogov. Človek z narcisističnimi potezami težko prenese, da je kdo drug, ne on, v središču družbene pozornosti, ko je govora o pomembnih rečeh. Nenadoma so se - z vidika takega človeka - na televiziji pojavili kot strokovnjaki neki tipi, sicer zdravniki, njega pa so spregledali in mu odvzeli prvenstvo in pozornost. A z nezgrešljivim občutkom za to, kako si pridobiti pozornost, razglasi, da se vsi ti kvazi-strokovnjaki motijo in da ima prav on, ki se pri tem opira na presoje večjih ekspertov, ki pa so krivično zapostavljeni, ker ogrožajo uradno medicino, zdravniški in lekarniški ceh. Sem sodijo tudi zdravniki, ki se čutijo iz kakršnega koli razloga spregledane, neupoštevane, zapostavljene, zavrnjene. Dejstvo je, da se je z demokratizacijo in liberalizacijo življenja po 2. svetovni vojni, z razpadom totalitarnih in avtoritarnih sistemov, v vseh razvitih deželah začel proces razkrajanja brezprizivnega in nekritičnega spoštovanja vsakršnih, tudi strokovnih in znanstvenih avtoritet, večstranski proces, ki ga tu ne moremo podrobneje razčlenjevati, ki pa spodjeta tudi upravičene avtoritete, ki temeljijo na znanju in etičnem ravnanju. Narcistični teater privlači ljudi, ki delijo ta sentiment "enakopravnosti" in enake veljave vseh mnenj, utemeljenih in etičnih na eni strani in neutemeljenih in sebičnih na drugi, kot so proticepilci, samozvani zdravilci, alopati ipd. Žal tudi zdravniki niso imuni pred novodobnim vraževerjem in lažno znanostjo.
5. Slepo uporništvo. Opazno je bilo "uporniško" vedenje nekaterih nasprotnikov epidemioloških ukrepov, vedenje, ki ga psihologi imenujejo protiodvisnostno (kontradependentno). Slepo (samodejno) uporniško se vede človek, ki se nekritično in nepremišljeno upira vsaki avtoriteti, vsakemu nadrejenemu, ali komurkoli, ki mu "soli pamet". To vedenje je na površini nasprotno slepo pokornemu, odvisnostnemu vedenju, od tod njegov naziv. Skupno obema pa je, da sta obe vedenji dejansko odvisni od potez tistega, ki ga tak človek dojema kot avtoriteto. Eden uboga vse, kar mu veli avtoriteta, drugi se vsaki reči upre, nobeden od njiju pa ne ravna kot avtonomna osebnost po svojem premisleku, po svoji pameti in srcu, neodvisno od avtoritete. Pogosto so korenine takega odvisnega vedenja v družini, v neprimernem avtokratskem odnosu očeta do otrok ali druge vrste zlorabah, kar nato v šoli pogojuje težave z učitelji in preide v vzorec, ki se v življenju ponavlja v odnosu do drugih avtoritet. Vlada je vsekakor priročen objekt za uporniške izbruhe, upravičene in neupravičene.
Pri tovrstnih upornikih je zanimiva ambivalentnost, ki razkriva otročjo naravo njihove upornosti. Po eni strani zavračajo vse vladne ukrepe, po drugi strani pa vladi očitajo, da spreminja svoja navodila, da ne zna jasno povedati, kolikšna naj bo varna distanca: ali 1 m ali 1,5 m, ali 2 m, ali morda več ali manj. Po njihovem bi morala to jasno določiti; potem bomo ubogali. Kot da nimajo svoje pameti, da bi presodili in se sami, brez vladine decimalne vejice, odgovorno obnašali trenutni situaciji primerno. Da ne bo nesporazuma: razumen upor proti nerazumnim ukrepom je upravičen, a ta se običajno ne dogaja s kričanjem, izzivanjem in razbijanjem. V demokratični družbi je obilo možnosti za argumentirano nasprotovanje.
6. Asocialnost, psihopatija. Določen del prebivalstva, sam po sebi ne prav številen, lahko pa pritegne množico, so asocialni in psihopatski ljudje, neobčutljivi za trpljenje drugih, med njimi so nasilneži, manipulatorji ali hladni računarji. Med odzivi na prvi val okužb smo zasledili tudi mnenja, da je virus s svojo selektivnostjo pravzaprav dobrodošel, ker bo rešil problem skrbi za stare. Žal kaže, da pri tem ne gre samo za osebnostni defekt nekaterih ampak za družbeno strukturirano držo, ki jo podpirajo mnogi. Ta se je pokazala npr. v švedskem odzivu na epidemijo; lahko jo spremljamo v odzivih predsednika Trumpa. Ne "življenja so prva", ampak "ekonomija je prva".
Vsi ti razlogi za neupoštevanje preprostih epidemioloških priporočil prispevajo k širjenju epidemije.
Viri:
https://begotnice-blazx.blogspot.com/2020/03/izolacija-in-svoboda.html
James Price Dillard, Eric Meczkowski, and Chun Yang. Defensive Reactions to Threatening Health Messages: Alternative Structures and Next Questions. International Journal of Communication 12(2018).
zdenko pravi ...Zelo se strinjam z vasim razmisljanjem. Se posebej pa je zaskrbljujoce razumevanje demokracije
kot dovoljenje za nekriticno pljuvanje "vsi po vseh" in se posebej po strokovnih institucijah.
1 komentar:
Zelo se strinjam z vasim razmisljanjem.
Se posebej pa je zaskrbljujoce razumevanje demokracije
kot dovoljenje za nekriticno pljuvanje "vsi po vseh" in se posebej
po strokovnih institucijah.
Objavite komentar