V meščanski parlamentarni demokraciji naj bi se pri vladanju izmenjavale desničarske in levičarske stranke - kolikor mogoče, odvisno od volje ljudstva, izražene na volitvah. Pri tem se domneva, da se ljudje naveličajo vlade določene usmeritve, ker pretirano streže le interesom ene strani, in si zaželijo spremembe v nasprotno smer. Stranke delujejo antagonistično. Desne stranke zastopajo interese kapitala, zasebni interes, leve interese zaposlenih, javni interes. Državna barka naj bi tako, dolgoročno gledano, križarila cik-cak v smeri uravnoteženja javnega in zasebnega interesa, v smeri skupne blaginje in pravične porazdelitve bogastva. Antagonizem strank je nujen, da se lahko izrazijo resnični interesi, da ne ostaja nič skritega, dobrodošlega za prikrito rovarjenje. V kriznih obdobjih - in katero obdobje ni krizno - naj bi skrb vseh za skupno dobro omilila izražanje skrajnega nasprotovanja; stranke naj bi se z nekaj posluha za koristne ukrepe nasprotne vlade vzdržale skrajnosti pri oviranju političnih nasprotnikov in konstruktivno prispevale svoje ideje za skupnost.
Mislim, morda naivno, da pri nas še vse poteka v skladu s tem pričakovanjem, čeprav nam dejanja ene ali druge strani včasih parajo živce. Skrajnosti se pojavljajo na obeh straneh, vendar si ne pridobijo prave podpore in moči. Na pragmatični ravni, se zdi, potekajo stvari bolj ali manj v predvidenih okvirih.
Bolj me skrbijo dolgoročne vizije: socializem na levi in predrugačenje narodove duše na desni.
Socializem je predstavljen kot "demokratični socializem". To razumem kot socializem, do katerega naj bi prišlo po volji ljudstva, izraženi na volitvah, ne, kot so učili nekdanji teoretiki in izvajali praktiki socializma, z revolucijo. Ko ali če bo do njega prišlo, bi bil to mar socializem, kakršnega smo imeli priliko preživeti? Razlastitev razlaščevalcev? Centralno plansko godpodarstvo? "Dejanska demokracija" ne zgolj formalna? Ena stranka? Enoumje? Morda po zgledu Kitajske? Ali zgolj večja skrb za javne sisteme, višja obdavčitev zasebnega bogastva? Uvajanje delavskega lastništva, zadružništva - vse ostalo pa kot sedaj v "zgolj" formalni demokraciji? Če velja slednje, bi morala levica pozdraviti sedanje s stisnjenimi zobmi in pričakovanjem hvaležne volilne podpore uvedene koronske kompenzacije desne vlade, ki pomenijo odločilno pomoč države gospodarstvu, državnim in zasebnim podjetjem. Pozdraviti bi morala dejstvo, da je ta vlada uvedla UTD, saj kaj je to drugega kot minimalna plača ljudem, ki ne delajo.
Očiščenje narodove duše ostankov socialistične ideologije in jugoslovenarstva, sprememba narodove psihologije se zdi dolgoročni program desnice, vsaj SDS ali vsaj njenega vodje - kratkoročni ukrepi te vlade so namreč prav socialistični. Ali je v dolgoročnem programu lustracija (očiščevalno žrtvovanje) drugače mislečih in čutečih? Indoktrinacija z "novimi vrednotami" (z vrednotami Nove24)? Opri se nase in (vsaj nekoliko) na Boga? Šovinizem? Rasizem? Wellcome to arms? Amerikanizacija? Trumpovstvo, orbanstvo? Ali bi, nasprotno, desnica v nostalgiji ljudi po preteklosti zmogla videti univerzalno težnjo k pravičnosti, solidarnosti, enakosti, svobodi, mednarodnemu ugledu; pa tudi željo po zgledih neomadeževane, neoporečne etike in človečnosti, po osebnostih, ki jim cilji ne posvečujejo sredstev; želji po, recimo, zgledu novozelandske premierke Jacinde Ardern in njene politike? Tudi če je ne poznajo, imajo ljudje v sebi lik vedre/ga, zrele/ga, nekoruptivne/ga, predane/ga in človečne/ga državnice ali državnika. (Njen dveminutni ekspoze je dostopen na spletu.)
Tega naroda ni treba ne poniževati, ne očiščevati, ne prevzgajati, ne izbrisovati, ne zamenjati. Je zapletena in enkratna zgodovinska struktura, preplet družbe in skupnosti, države in družbe, vrhunskih osebnosti, duhovno, umsko razsvetljenih in etično prebujenih, požrtvovalnih in solidarnih in - po razčlenjeni lestvici navzdol - tudi ljudi, ki nihajo sem in tja in so lahko plen demagogov. Tega naroda ne sestavljajo samo pokvarjeni politikanti, čemerni zagrenjenci ter nedisciplinirano in oportunistično ljudstvo, neugnana mladina. Ta narod je ozaveščen zgodovinski subjekt, ki se je znal odločiti za svojo pot in se bo znal upreti pretirano zagretim inženirjem duš in prekrščevalcem. Upam, da bom to še dočakal, kajti z režeče šklepetajočimi čeljustmi mi že maha Matilda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar