"Ljudska zgodovina oktobrske revolucije"

V Delu je začelo izhajati kot podlistek besedilo knjige Neila Faulknerja, Ljudska zgodovina oktobrske revolucije. Že predstavitev knjige (Ženja Leiler) predvsem pa Uvod vanjo kažeta, da gre za pristransko, skrajno levo aktivistično ideologijo. Faulkner pravi, da "želi dokazati,
 - da je bil Lenin demokrat in ne 'demokratični centralist' in da je bila boljševiška partija množično demokratično gibanje in ne psevdorevolucionarna sekta;
- da je bila revolucija množično gibanje ljudi, ki je temeljilo na neposredni demokraciji, ne pa državni udar ter priprava na diktaturo."

To niso le hudo problematične hipoteze, to so - ker jih bo avtor seveda "dokazal" -  preprosto neresnice in so v nasprotju tako z Leninovo teorijo kot z njegovo prakso. V najširšem pomenu je bila revolucija oboje, množično gibanje ljudi, ki je temeljilo na neposredni demokraciji ljudi (sovjeti - sveti delavcev in kmetov v začetku kot demokracija od spodaj), ob tem pa tudi ali (zaradi svoje prodornosti) predvsem sektaški državni udar in priprava na diktaturo, tako imenovano "diktaturo proletariata".

Boljševiška partija ni bila množično demokratično gibanje, kot trdi Ferguson, ampak avantgarda proletariata, kar izhaja tako iz Leninove teorije kot iz nastanka in prvih ter vseh nadaljnih korakov te partije. Ruska socialdemokratska delavska stranka se je razcepila ravno ob vprašanju, ali naj jo sestavljajo vsi, ki bi soglašali z njenim programom in bili pripravljeni vstopiti vanjo, ali le tisti, ki bi bili aktivni v vsaj eni partijski organizaciji na nižji ravni. To pomeni, ali naj bi bila partija množična stranka ali elitna prodorna predstraža, avantgarda proletariata. Lenin je zagovarjal avantgardnost in pri glasovanju dobil večino glasov, zato so se začeli njegovi pristaši imenovati "večinci" ali po rusko "boljševiki", poraženci pa "manjšinci" ali "menjševiki". Po Leninu je bila avantgardna partija osnovno orodje za uveljavitev - v teoriji - diktature proletariata, v resnici pa diktature partije same oziroma njenega centralnega komiteja in njega osebno. Najprej je prevzel oblast v socialdemokratski delavski stranki, ki se je preimenovala  v Socialdemokratsko delavsko stranko boljševikov. Potem je nadaljeval svoj prodor, dokler ni prevzel oblasti v državi in vladal z dekreti in depešami. Stalinizem je logično nadaljevanje leninizma. Ideologijo leninizma je pri nas kot nihilistično prenicljivo analiziral Ivan Urbančič (Leninova 'filozofija' ali o 'imperializmu'). Dogajanje pred rusko revolucijo, med njo in po njej konkretno, dokumentirano in prepričljivo opisuje Orlando Figes v svoji knjigi Tragedija ljudstva. Tragedija, ki bi jo Ferguson in somišljeniki radi ponovili v Britaniji in svetu.

Poleg tega Ferguson piše, da je "knjiga bolj usmerjena na spodbujanje revolucije kot pa opisovanje njenih posledic" ... "Naše bistveno vprašanje je, kako revolucijo začeti, ne pa kaj početi med revolucijo, kaj šele, kako po njej vrniti svet na stare tirnice". Lepa reč! Samo da bo rabuka, kaj nas briga potem! In zakaj "vrniti svet na stare tirnice", saj bo vtirjeno v nove - kakšne?

Knjiga, ki ima taka izhodišča in namen, vsekakor ne more biti prispevek k iskanju razumnih alternativ dejansko nevzdržnim razmerjem v sodobnem zapletenem svetu na konicah atomskih bomb.