Zadnja lanska številka Dela (30. 12.2017) prinaša nekaj pomembnih refleksij, ki utrjujejo pravo narodno
usmeritev. Preden jih omenim, naj opozorim na ključni dogodek pred tem, to je
izid knjige Zdenka Roterja Pravi obraz
s spremno besedo Tineta Hribarja (objavljeno tudi v Delu). Razkritje dejstva, da so bili za pomor domobrancev odgovorni
domači voditelji revolucije in domači izvajalci je dokončno onemogočilo
skrivalnice in izmikanja. Je osnova za to, da obe sprti strani priznata druga
drugi dober namen (ena ohranitev meščanske demokracije, druga stvaritev
pravičnejše družbe), priznata vsaka svoj zločin in nehata razglašati vsaka
svojo zaslepljenost za edino resnico.
Zgodovinar Lisjak Gabrijelčič opozarja na to, da
poziv k enotnosti naroda "ne more biti vodilo za prihodnost". Če
odštejemo srečno dogodje enotnosti ob plebiscitu za samostojnost, je bila v
preteklosti enotnost dosežena z izgonom in/ali izničenjem tistih, ki so kazili
enotnost in enoumje. Vodilo za prihodnost je soglasje o pravilih regulacije
pluralnosti in utrjevanje urejevalne vloge države.
Čeferin mi je z jezika jemal besede. ki jih potrjuje tudi moja
izkušnja, ko je poudaril, da Slovenci ne zaostajamo za drugimi narodi in da smo
premalo samozavestni. Imamo številne prednosti: idealno geostrateško lego,
izkušnjo socializma, "nekaj balkanskega" v sebi, kar ni slabo; smo
poliglotski, izpostavljeni mešanju narodov in kultur, a vendar samolastni, z
izkušnjo boja za obstanek. Podobno samozavest in domoljubje so izražali tudi
trije mladi zdravniki, ki so se odločili ostati doma, kljub temu, da so jim
vrata v svet odprta..
Markež je poudaril stališče papeža Frančiška, ki
"je razvezal monopol religije in jo dal v službo človeka v potrebi"
in sklenil, da "je Slovenija za zdaj na pravi strani civilizacije".
To so refleksije o nas samih, ki me v novem letu
navdajajo z optimizmom glede stanja najboljšega dela narodovega duha.
Ni komentarjev:
Objavite komentar