KAMNIŠKA GOSPA S PSIČKOM, NAŠ ŠOFER IN MIDVA

Prijavila sva se na upokojenski izlet, za katerega se je izkazalo, da je marketinška akcija, a o tem kdaj drugič. Avtobus KR-registracije je z nekaj potniki ob 7.00 odpeljal iz Zelene jame. Na Žalah naj bi pobral še ostale prijavljene. Šofer je ob 7.03 ustavil na makadamskem parkirišču, polnem luž, ob stranskem vhodu na nove Žale. Vstopil je en čakajoči. Avtobus ne odpelje. Čaka. Ura kaže 7:05,, 7:10. Zakaj čakamo? Šofer prešteje potnike. Ni vseh, ki bi morali vstopiti tukaj. Gledava skozi okno, vidiva, da se je ob drugem, večjem parkirišču pri "obeliskih", petdeset, sto metrov pred nami, ustavil osebni avto, iz katerega sta izstopila dva moška, starejši sopotnik in mlajši šofer. Sin je pripeljal očeta, si mislim. Naš šofer še malo počaka, nato odpelje. Pelje mimo onega drugega parkirišča. Ob robu ceste stoji starejši gospod v bundi, z manjšim nahrbtnikom in pohodno palico. Očitno nekaj čaka. Šofer ga ne vidi, pogovarja se s potnico na desni. Peljemo mimo. Spogledava se in soglašava: ta gospod je čakal naš avtobus, le da na napačnem parkirišču. Ob novih Žalah sta dve parkirišči, manjše, pri stranskem vhodu, in večje, pri glavnem vhodu skozi "obeliske". Ali kranjski šofer to ve? Prepričana sva, da je prišlo do nesporazuma: možak je čakal na enem parkirišču, avtobus pa na drugem. (Na cilju se je izkazalo, da več prijavljenih manjka.)
Potem nama začne kljuvati v glavi: zakaj nisva šoferja opozorila na možnost, da je gospod čakal na naš avtobus in mu rekla, naj ustavi ali zavije nazaj, dokler je bil še čas? Kaj naju je zadrževalo, da nisva zavpila: Hej, tale nas mogoče čaka! Se nama je zgodil "sindrom opazovalca" ("sindrom genovese")?
Nekega marčnega jutra leta 1964 je nekdo v newyorškem Qeensu pred njenim blokom do smrti zabodel 28-letno poslovodjo bara, Kitty Genovese, New York Times je 14 dni kasneje o tem umoru objavil daljši članek, v katerem je zapisal, da je 38 prič slišalo klice napadene ženske, ali videlo napad, a nihče ni poklical policije. Kasneje se je sicer izkazalo, da je bilo to poročanje močno pretirano in v bistvu neresnično, saj sta dva stanovalca poklicala policijo, a v strokovnih krogih je spodbudilo razpravo o "sindromu opazovalca" ("sindrom genovese"), to je o splošnejšem pojavu ravnodušnosti in nevpletanja, ko bi bilo treba priskočiti na pomoč, ali karkoli storiti v tej smeri.
Podobno so se oglasili mediji ob nedavnem dogodku v Kamniku, ko je duševni bolnik s kladivom razbijal okna po ulici in ob tem trčil na gospo, ki je mirno sprehajala psička, ter ga pobil z zamahom kladiva. Zakaj ni nihče posredoval, so se spraševali.
Kaj se je dogajalo v moji glavi, medtem ko smo "ravnodušno" peljali mimo čakajočega? 1. Mogoče se motim. Stari stoji tam s kakim drugim namenom. Saj nekdo je vstopil tam, kjer smo stali. So že morali vsi prijavljeni s tega konca dobiti isto informacijo. Če vstanem in zavpijem "Ustavite!", se bom osmešil. 2. To ni moja stvar. Šofer in organizatorji že vedo, kaj delajo. To je natanko isti izgovor, kot so ga v Millgramovem eksperimentu navajali preskušanci, ki so dajali "smrtonosne" šoke drugim osebam. Sem v taki situaciji soodgovoren? 3. Oddaljen sem od šoferja. Ne morem kričati tu na sredi avtobusa. Če bi sedel bliže šoferju, bi ga lahko opozoril, tako pa ne morem. Zaspan sem še, pustite me (gospa Vest) pri miru. Saj ni nič. Kaj pa potem, če čaka. Saj ne bo nič važnega zamudil. 
To se pravi: nejasnost situacije (kaj se pravzaprav dogaja), spoštovanje pristojnosti (nevmešavanje) in nezavedanje soodgovornosti, plahost in komoditeta so razlogi, da nisva posredovala. 
Ali je stari res čakal naš avtobus, pa še danes ne vem.