Tu se ponavlja stara nerazumnost, to je nerazlikovanje etične in pravne ravni. Ta nerazumnost se je pokazala pri razpravi o splavu in o razvezi. Etično je splav nesprejemljiv, nesprejemljiv je tudi iz medicinskega in psihološkega vidika; je zlo. To pa ne pomeni, da bi bilo modro, ko bi ga prepovedali. Prepoved splava sproži posledice, ki so hujše za vse prizadete in za družbo kot celoto, kot so posledice, zdravstvene, psihološke in etične dejstva, da je zakonsko dovoljen.
Etično je razveza kot prelomitev dane obljube, ki sta jo dala zakonca drug drugemu nezaželena. Nezaželena je še posebno, če imata otroke, ki utrpijo psihološke in lahko tudi zdravstvene posledice. Vseeno pa ne bi bilo modro, če je ne bi dopustili. Obojestransko mučenje zakoncev v neuspelem zakonu onesreči ne samo njiju ampak prav tako tudi njune otroke. Razvezo pa, ki je obojestranska, običajno oba sprejmeta in ker se do tega vedeta kot do realnega življenjskega dejstva, ki se je pač zgodilo, ter pametno urejata svoje odnose po razvezi, postane tudi za otroke sprejemljiva, kasnejše dopolnjene družine pa marsikdaj dobro fukcionirajo kot širša življenjska skupnost.
Psihološko je idealno, če ima otrok ljubeča starša, očeta in mater. To pa ne pomeni, da bi bilo treba (saj tudi ni možno) zakonsko prepovedati ali diskriminacijsko tretirati vse družine, v katerih ni obeh staršev; v katerih starši niso ljubeči; družine, kjer so disfunkcionalni pojavi; družine, v katerih otroci trpijo. Možno je, da so kljub raziskavam, na katere se sklicujemo zagovorniki predlaganega Družinskega zakonika, subtilne psihološke razlike med otroki iz istospolnih in raznospolnih družin (navsezadnje so take razlike tudi med otroki alkoholikov in drugimi; ali pa med otroki, ki živijo samo z materami in drugimi - pa jih ne izdvajamo). A to nikakor ne pomeni, da bi bilo zato treba tem družinam onemogočiti dedovanje, zdravstveno zavarovanje, bolniški dopust obeh staršev ipd. Pravo ureja realne vsakdanje zadeve.
Naj bom še jasnejši. Recimo, da na etični ravni ne odobravam, da si ena od žensk v lezbičnem paru "preskrbi" otroka (ali analogno eden od gejev v gejevskem paru), češ da ne misli na dobro otroka in ji gre samo za zadovoljitev njene želje (čeprav, seveda, tudi mnogi raznospolni pari delajo otroke nepremišljeno za svoj užitek). Vidim pa, da je teh primerov med geji in lezbijkami precej. Naj z zakonom prepovem biseksualne odnose? Naj v zakoniku "spregledam", da obstajajo take družine? Naj se delam, da to ni družinska skupnost? Ali pa naj tem družinam omogočim osnovne pogoje dostojne skrbi za otroka, naprej pa - bog pomagaj?
Razumna rešitev za kristjane bi bila, da bi še naprej zagovarjali, kar je etično in po Evangeliju, da pa bi po zdravi pameti, na katero se zdaj tako radi sklicujejo, dopustili, da se uredi, poenostavljeno rečeno, socialna varnost istospolnih družin. To ne pomeni, da mislim, da je predlagani zakonik tudi s krščanskega vidika neetičen. Nasprotno, če kaj, je po Evangeliju etična skrb za tiste, ki jih je večina pripravljena kamenjati.
Ni komentarjev:
Objavite komentar