Draga moja Demenca (1)

Draga moja Demenčica,
majčkena punčka si še, a že kažeš svoj muhasti a vztrajni značaj. Ne vem, kakšna boš, ko boš velika. Mogoče boš bolj nizke rasti in počasna. To imamo mogoče v rodu. Ene tvojih starejših sester, ki naj bi obiskala mojo mamo, nisem prav poznal. Tako redko se je pojavila. Moja mama je bila do zadnjega bistrega duha, samo neizživeta in razočarana nad življenjem. Druga tvoja sestra, tista, ki je obiskala ata, je bila pa prava, vredna svojega imena. Tako da ne vem, kakšna boš ti; ali se boš vrgla po bolj mili starejši ali po bolj divji mlajši sestrici. Nekaj mi pravi, da boš mogoče nekje vmes, saj sem tudi sicer neka mešanica svojih staršev. S tem se tolažim. Mislim si, da mi do zdaj dobro kaže, čeprav nisem več rosno mlad. Vendar te od časa do časa srečam. Ne vem, če se boš spomnila - sploh ne vem, kako je s tvojim spominom - ali veš, kaj počneš, komu, kdaj in kako posegaš v življenje. Kakor koli, zdi se mi, da včasih prideš. Pravzaprav ne vem, ali si to ti ali le tvoje sestrične. Tako ste si podobne. Mogoče boš sama ugotovila, če te spomnim na nekaj dogodkov.
Prvi od teh je že moja klasika. O tem sem že enkrat pisal. Zgodilo se je že tam okrog mojih petdesetih ali celo še prej. Brskal sem po naši šolski knjižnici in naletel na neko knjigo, ki se mi je zdela zanimiva. Začel sem jo prelistavat in videl, da je nekdo, ki jo je imel prej v roki, nekaj narahlo podčrtaval. Če sem sledil tistim podčrtanjem, sem si ustvaril kar dober, hiter pregled. Mislil sem si: No, ta je pa kar pametno podčrtaval. A bolj ko sem listal, bolj se mi je zdelo čudno. Včasih je tisti pred mano tudi kaj dopisal na rob. Majhno opombo, kakšno besedo. Ena takih opomb se mi je zdela prav umestna, tako bi dopisal tudi sam. Tedaj me je nenadoma prešinilo: O hudiča, saj to sem bil jaz. Ta bralec.
No ja, se zgodi. Zjutraj gonim sobno kolo. To je nadvse dolgočasno. Da bi mi šlo lažje, sem si iz kartona izdelal nekakšno poličko, ki jo nataknem na krmilo in nanjo položim knjigo. Medtem ko gonim, berem. Zdaj imam pred seboj Henryja Millerja, Rakov povratnik. Po nekaj straneh opazim, da je nekdo popravljal tiskarske napake. Z ostro ošiljenim svinčnikom je prečrtaval napačne črke. Knjigo so ponatisnili v Španiji, najbrž iz kakšne skenirane prejšnje izdaje. Pri prepoznavanju črk z OCR pride do napak. Če se mudi in je korektor površen, ostanejo. Tokrat mi ni bilo treba dolgo, da sem ugotovil, da sem bil super korektor jaz.
A če mi naredite kaj še tako hudega, o vsebini knjige ne vem NIČESAR. Vedel sem - to vsak ve, če je knjigo bral ali ne - da je v njej veliko seksa, a nisem imel občutka, da bi jo že kdaj bral. Bral sem jo, kot da jo berem prvič. Moji nezgrešljivi popravki pa si sledijo stran za stranjo, najbrž do konca (nisem še tam.)
NIČ, RIEN, NADA. IZBRISANO. Domnevam, da sem knjigo bral kmalu po izidu v Delovi zbirki Vrhunci stoletja. Pogledal sem: letnica izida 2004. Poleti leta 2006 sem doživel infarkt; nato koma. In izbris spomina.
To me tolaži. Zadevo lahko pripišem izrednemu dogodku ne tvojemu obisku, draga moja deklica.
Ti povem PIN-kodo svojega osebnega računa? Na-ka. Ampak bi ti jo lahko, če bi hotel. Tudi številki obeh svojih telefonov lahko takoj povem. EX ABRUPTO. Pa ni bilo vedno tako. Predlanskim sem bil tri tedne na morju. Vrgel sem vse raz sebe, se pretežno zadrževal v naravi, nisem hodil ven zapravljat. Lepo smo se imeli, prehitro je minilo, a nezadržno se je približal zadnji dan, ko je bilo treba poravnati račun. Flegma, ker poznam postopek, sem šel na recepcijo, povedal, da odhajam, prosil za račun, ponudil kartico. Receptorka prijazno: PIN-kodu, molim. TEMA. BLACKOUT. Ne vem, kako sem rešil situacijo. SEM POZABIL.