Ob Bergantovi oddaji na TVSLO1
"Teorije zarote" je v sedanji rabi posmehljiv izraz za prepričanja, da obstaja zarota, ko je v resnici ni. V tej posmehljivosti gre pravzaprav za napačno pojmovanje "teorije". Teorija je znanstvena pojasnitev, ki temelji na izkustveni evidenci ali/in logični dedukciji iz aksiomov ali drugih, sprejetih teorij. Je utemeljena in veljavna resnica, dokler je ne ovržejo, če jo. V sedanjem dužbenem kontekstu in v sintagmi "teorije zarote" pa se "teorijo" pojmuje kot domnevo, kot izkustveno in/ali logično nepodprto hipotezo ali kot zgolj nekakšno fantazijo, ki ne temelji na ničemer stvarnem, kajti tudi hipoteza ni vsakršna izmišljotina. "Mislijo, da gre za zaroto, vendar tega ne morejo dokazati", hočejo reči nasprotniki kake "teorije zarote". Vzvišen odnos do "teorij zarote" je zato upravičen, saj tovrstna prepričanja niso vedenje (resnica), niso podprta z dokazi (evidenco), so zgolj domneve ali celo le izmišljotine. Namesto "teorije zarote" bi bilo bolje rabiti termin "domnevne zarote": "pišejo o domnevni zaroti Janše in Logarja" namesto "pišejo o teoriji zarote..." Toliko o izrazju.
A zakaj se danes (domnevno) pojavlja toliko naklepanj o domnevnih zarotah? Sam vidim tri osnovne razloge.
1. Velja se strinjati z ugotovitvijo (Zadel idr.), da je pojasnjevanje dogodkov ali razmer z zaroto nekoga preprosto in nazorno; prihrani nam umski napor ob razvozlavanju zapletenih odnosov med pojavi in hkrati pokaže na osebe, ki so krive za to, kar se dogaja: to so sebični kapitalisti ali, še bolje, Peter in Pavel. V resnici v ozadju nezaželenih pojavov sploh niso hotenja, načrti in interesi konkretnih (pokvarjenih ali dobronamernih) posameznikov ali skupin, ampak "slepi" ekonomski zakoni, "logika kapitala" (Marx), ki delujejo mimo volje ljud, naj bodo ti dobronamerni ali zlonamerni. Poleg tega: najboljši človeški nameni se radi sprevržejo v najslabše posledice. Da bi to razumel, bi moral človek kaj preštudirati! Čemu, če pa lahko iz rokava stresem "teorijo zarote"?
2. V sedanjem dogajanju je v resnici precej razlogov za verovanje, da resnično obstajajo posamezniki ali skupine ljudi, ki krojijo usodo sveta ali kakega njegovega dela. Zakaj je Rusija napadla Ukrajino? Tu ne gre za "slepe" mehanizme kapitala. Precej očitno je, da se je Putin ob prišepetavanju svojih ideologov odločil obnoviti rusko carstvo vsaj v mejah Sovjetske zveze, katere razpad je javno obžaloval. Zarota enega človeka s kamarilo! Je bila res zarota? Nekaj časa že, saj dolgo ni pokazal svojih kart. Kako je Kitajska obrnila kurz iz "kulturne revolucije" v partijsko dovoljevan in reguliran kapitalizem, če ne tako, da je peščica ljudi v tedanjem "aparatu" KPK sklenila, da krenejo po tej poti. Niso vsega razglašali, delovali so kot zaprt krog.
3. Tretji razlog, da ljudje fantazirajo o zaroti enega ali peščice proti svetu (ali dobrohotno za svet) je zahtevnost demokracije; lahko ji rečemo tudi kriza demokracije, ki pa je v bistvu permanentna, je njen sestavni del. Demokracija ni udobna oblika vladavine. Je neprestan reguliran pa tudi nereguliran prepir. Avtokracija je udobnejša za oblastnike in za podložnike. Če skloniš glavo, lahko v diktaturi udobno živiš ali vsaj preživiš. Ta narod je preživel pod komando fevdalcev, svetega rimskega cesarja, pod cesarsko-kraljevo oblastjo, pod kraljem Aleksandrom in pod tovarišem Titom. Zdaj pa ta zagamana parlamentarna demokracija, v kateri nam preti, da bo komaj ustoličeni ljubljeni vodja izgubil volitve! V takem ljudje sanjajo o ljubljenem vodji ali o zaroti kakega Satana. Moja najbolj zanimiva izkušnja iz "senzitivnostnih treningov" je izkušnja, da skupina, v kateri vodja "odstopi", najprej na vse načine "izziva" vodjo, naj vendar prevzame vajeti. Šele, ko se to ne zgodi, se začne demokracija, dogovarjanje in boj za podporo članov za novo, demokratično vodstvo. "Teorije zarote" so obupan klic po avtoritarnem vodstvu, ljubljenem ali osovraženem, samo da se konča ta prepir in negotovost.
Ni komentarjev:
Objavite komentar