Proti severnemu vetru: analiza (1)

Ob popularnem romanu v elektronskih pismih Proti severnemu vetru, nemškega novinarja in pisatelja Daniela Glattauerja, ki izredno verno in prepričljivo slika razvoj odnosa med moškim in žensko, ki komunicirata samo elektronsko, se vprašamo, kako je mogoče, da se splete tako tesen odnos med dopisovalcema, ki se nikoli nista srečala, nikoli videla; ki nimata fotografije drug drugega; ki se spoznavata samo z besedami. Kdor je že izkusil ta način komunikacije, ve, da se v tem mediju odnos med dvema razvije drugače kot v 'resničnosti'. Kako se elektronska komunikacija razlikuje od ‘realne’, recimo raje običajne, neposredne? Nekateri pravijo, da elektronska pot omogoča neposreden ‘vstop v dušo’ drugega; drugi menijo, da poteka običajen flirt ‘od zunaj noter’, elektronski pa ‘od znotraj ven’; da, skratka, pri običajnem spoznavanju izhajamo iz zunanjega videza in napredujemo k spoznavanju osebnosti, njene ‘duše’; pri elektronskem pa se najprej seznanimo s človekovo ‘dušo’, potem pa (morda tudi) z njegovo zunanjo podobo. Vsekakor ima e-komuniciranje svoje zakonitosti, ki jih proučuje tudi psihologija. Ob vsem tem se pojavljajo zanimiva vprašanja o človeški naravi. V romanu je z neverjetno intuicijo natančno in verno opisan (verjetno) izmišljen primer takega ‘elektronskega’ odnosa in če se poglobimo vanj, si bomo morda lahko odgovorili na kako splošnejše vprašanje o tem, kakšni smo, kako delujemo in kaj o nas razkrivajo nova elektronska sredstva komuniciranja. Za razumevanje analize je dobro prebrati roman, v katerem nastopata Emmi (E.) in Leo (L.).

NAKLJUČNI STIK. 'POOSEBLJANJE' FORMALNIH SPOROČIL.

Besedilo
E. hoče pri neki založbi odpovedati naročnino na revijo. Pri tem pri tretjem sporočilu napačno napiše eno črko elektronskega naslova in njeno pismo dobi L. Vljudno jo napoti na pravi naslov. E. se zahvali za pojasnilo. Čez 9 mesecev E. pošlje L-u voščilo za Božič in Novo leto, ker je pač poslala voščilo avtomatično vsem svojim stikom. L. se zahvali, a hkrati ironično izrazi nestrinjanje s pošiljanjem neosebnih mehaničnih elektronskih voščil. E. se opraviči, češ da je bilo voščilo poslano po pomoti, hkrati pa zafrkljivo vpraša L., s kakšno drugačno formulacijo bi bilo mogoče zaželeti vesel Božič in srečno Novo leto. L. ji odgovori z duhovitim osebnim voščilom. E. izrazi občudovanje.
Komentar
Tretje pismo E. založbi, potem ko ves mesec ni dobila odgovora od založbe, je jezno. E. se kaže kot živa oseba s čustvi. L. se odzove na njeno pismo tako, da se ne zadrži pri goli ugotovitvi, da se je zmotila, ampak doda naklonjen komentar: ‘Ste že tretji, ki želite odpovedati. Revija se je morala res poslabšati.’ Ta dodatek je z vidika gole stvarne komunikacije nepotreben in s tem, ko sporoči neki podatek (‘že tretji’) in neko osebno mnenje, domnevo (‘Revija se je morala res poslabšati’),  izraža neko nagnjenost k osebni, recimo mehki komunikaciji; komunikaciji s človekom, osebo, ne zgolj z vlogo neke naročnice neke revije. L. se vživlja (empatija) v dopisovalko, postavi na njeno stališče in ji da prav. Kako to? Zakaj se ne zadovolji s pustim stvarnim pojasnilom? Iz kasnejših dopisov zvemo, da L. trenutno ni prav srečen, škripa v njegovi zvezi z M. Nezadovoljen je, ranjen, zato odprt in razumevajoč. Seveda bi bilo tudi možno, da je pač take vrste človek, bolj ‘socialen’, k ljudem usmerjen; da kar nekako ne more biti uradniško pust. Srečujemo ljudi, neznance, ki nas ogovorijo, ki na glas kaj pokomentirajo, ki radi poklepetajo. In druge, ki tega ne bi storili za živo glavo. Vendar je L. izobraženec, raziskovalec, ni kaka klepetulja, zato je pri njem verjetnejša prva domneva. Čuti potrebo po človeškem stiku. Rad bi bil s kom prijazen, ljubezniv. Kaže, da je to osnovna človeška potreba, ki išče zadovoljitev, če ni ustrezno zadovoljena. Potreba po drugem človeku; po biti dober, človeški z drugim, v bistvu s komer koli, ki ustreza nekim pogojem sprejemljivosti. Avtomatsko sporočeno voščilo bi L. lahko spregledal in si ga razložil kot pač pomoto, ki se pogosto zgodi, kadar pošiljamo kako sporočilo vsem stikom, tudi tistim, ki so se na našem seznamu znašli slučajno. To vemo vsi in taka sporočila spregledamo, nanja ne odgovarjamo. L.-u se zdi potrebno odgovoriti, izraziti svoje negodovanje, svojo preferenco; poudariti svoje nagnjenje k ‘osebni’, nestereotipni komunikaciji; se dvigniti malo nad pošiljateljico in njen slog; malo okarati pošiljateljico. Spet se lahko vprašamo, zakaj. In spet si bomo to pojasnili z nekakšno osamljenostjo, ki trenutno pesti L.-a. Rad bi se s kom pogovarjal, s kom drugim kot s svojo partnerko M. Rad bi bil ‘oseben’ in ne ‘neoseben’. Mogoče je sploh malo nezadovoljen s svetom in ljudmi, pa se pojavi še to nemogoče mehanično voščilo. Vrag vzemi to tehnizirano neosebnost. Vrag vzemi zmešane babe. ‘Množične mejle obožujem’ napiše ironično, prav cinično zveni - naj se malo zamisli, ženska.

Tudi E.-jino sporočilo ima dva dela: v prvem, stvarnem, se opraviči za nehote poslano voščilo; v drugem, ki tako kot L.-jev dostavek tudi ni nujno, pa izzove L.-a, naj si izmisli kaj bolj izvirnega. Gre torej za jezno-vljudno, zafrkljivo, ironično  komunikacijo. En majčken ravs med moškim, ki se čuti superiornega, in žensko, ki se zaradi svoje nerodnosti čuti malo okregano in ponižano, pa vrne z izzivalnim vprašanjem: če ste že tak genij, pa povejte... Gospod se izkaže, gospa ostrmi - tale ni od muh, parira ji. Prvo dejanje se konča.
Torej: Nista ostala pri stvarni, uradni komunikaciji, ampak sta jo popestrila z osebnimi odzivi in izzivi, ki so pošteni (nezavajajoči, nesprenevedasti), pristni; malo vljudnega božanja, nekaj vljudnega ravsa. Iz tega se po mnogih peripetijah lahko rodi kavs. Vendar do zdaj ni še nič obvezujočega, vzbujeno je malenkostno zanimanje dveh za drug drugega. L. ima med svojimi stiki neko čudno, malce tečno a dovolj vljudno in razborito žensko. E. ima med svojimi stiki vljudnega gospoda, ki pa je še kar razumevajoč, precej redoljuben, in občutljiv. Kaže, da se ima za nekaj boljšega. A če še malo pomislimo: ali ni nenavadno, da se spustimo v izražanje svojih nagnjenj, v zafrkljivo karanje, v opravičevanje in izzivanje v naključnem srečanju z osebo, ki je ne poznamo, ki je nikoli nismo srečali, ki je ne vidimo, o kateri ne vemo nič in ki je zgolj - elektronski naslov.