KATEKSA (‘ZALJUBLJANJE’), AMBIVALENTNA ČUSTVA OB ZBLIŽEVANJU
Besedilo (19-31)
Naslednji dan ona piše daljše sporočilo. Zadeva: približevanje. Sporočilo naslovi z: ‘Dragi Leo’, predlaga, da jo tudi on oslavlja samo z imenom. V njegovih včerajšnjih mejlih je zelo uživala, prebrala jih je večkrat. Po njenem se zna on zelo poglobiti v človeka, ki ga sploh ne pozna, ga ni še nikoli videl in ga najbrž nikoli ne bo in od katerega ne more pričakovati enakovredne komunikacije. Potem mu v nekaj točkah (rada piše točke) pokomentira še njegov odpor do stereotipnih voščil in njegovo oceno njene starosti. Takoj zatem mu sporoči, da je uganil njeno številko čevljev. Tri dni ni nobenega odgovora. Čez tri dni mu spet piše ona. Če ji ne piše, se ji zdi čudno; ji nekaj manjka in ji ni prijetno. Naslednji dan on odgovori. Pisal je mejle, vendar jih ni oddal. Pravi, da je v dopisovanju prišel do kočljive točke, ko ga ona zanima bolj, kot ustreza okviru, v katerem se z njo pogovarja, saj sta že v začetku ugotovila, da se verjetno ne bosta nikoli videla. Tako naj tudi ostane. Poleg tega naj bi raven njunega pogovora ne padla na raven oglasa za iskanje poznanstev. Ona mu odgovori, da mu ne verjame, da je noče videti. Vsak moški hoče vedeti, kakšna je ženska, s katero se pogovarja, kajti potem ve, ali želi še naprej govoriti z njo ali ne. Njemu se zdi, da mu je to napisala v jezi, kar ona zanika. Njegovo pisanje se ji zdi nekonsistentno. Piše mejle, a jih ne odpošlje; pravi, da gre njegovo zanimanje zanjo preko okvira pogovora, kot da ne bi bil okvir pogovora prav obojestransko zanimanje za drug drugega; zdi se mu pametno, da se ne srečata, čeprav se zdi, da si srečanja želi; noče se zanimati zanjo preko neke meje - o čem naj bi se potem pogovarjala; poslal je samo delček tistega, kar je napisal, čemu ne vsega. Naslednji dan on piše, da si drug o drugem ustvarjata fantazijske podobe, da zastavljata drug drugemu vprašanja, na katera ne odgovarjata, ocenjujeta drug drugega, a se nočeta razkrivati. Nič ne vesta drug o drugem, o vsakdanjem življenju. Potem izbruhne: ‘Noro me zanimate, draga E.’! A takoj se zboji, da bi ga srečanje v stvarnosti razočaralo. Ni gotov, ali si ona želi, da bi ji še naprej pisal. Ona pa v vsej negotovosti in dvomih z gotovostjo ve le, da si to želi. On ji zaupa, da se je razšel s svojo partnerico M. Ravno, ko se je iztekal rok, do katerega je nameraval čakati odgovor partnerice, je dobil božično voščilo E. Njej je všeč, da mu je bilo njeno mehanično voščilo pravzaprav dobrodošlo. Zastavila pa mu je nekaj direktnih in neprijetno posmehljivih vprašanj o njegovem odnosu z M. in njegovih navadah v ljubezenski zvezi. On ji primerno jezno in prizadeto odgovori. Ona obžaluje, da ga je prizadela in mu odgovori, da je bila poročena le enkrat in je še vedno.Komentar
Njeno sporočilo, s katerim začenjamo ta odlomek, je pravzaprav sklep predhodnega vmesnega procesa zbliževanja. V njem izrazi, kar je doživljala ob prejšnjih njegovih sporočilih in predlaga, da zbližanje tudi formalno ‘zapečatita’ tako, da se od zdaj dalje naslavljata samo z imeni brez priimka. Kako to, kaj je doživljala ob njegovih mejlih? Zelo je uživala v njih; on se zna zelo poglobiti v neznanega človeka, se pravi znal se je zelo poglobiti vanjo, čeprav ni vedel skoraj nič o njej. Se pravi, da človeku godi, če se drugi vživi v njegov položaj in doživljanje (empatija); če zna brati med vrsticami; če iz skromnih zunanjih znamenj, besed in ravnanj, sklepa na pomembnejša notranja stanja, razpoloženja, čustva, misli, nazore; če indirektne, prikrite, okolišave izraze spremeni v direktne opise notranjih stanj drugega, skratka, če človeka ‘čita’. In če to, kar je prečital, sprejme. Radi smo predmet pozornosti drugega, godi nam, če nas drugi razkriva, če ugane naše skrite misli in čustva, če - to je veliki pogoj - jih sprejme; če jih ne zavrne. Če jih sprejme, se kar navežemo na tega ‘diagnostika’. Ni čudno, če kar nekaj pogrešamo, če se ne oglasi. Pogrešamo ga, če ga ni. Ta igra ‘razkrij in sprejmi’ nas kar zasvoji. Njej to preprosto godi, želi si - še. (Kako žensko!)
Pri njem je doživljanje bolj dramatično. On ni tako preprosto celovit: razdvojen je, bori se sam s seboj, s svojimi ambivalencami. Tudi v njem so se vzbudila čustva; pisal je mejle, a jih ni odposlal. Ni hotel razkriti čustev, ki jih je doživljal. Bal se je, da ne bodo sprejeta; zdela so se mu pretirana. Saj je sploh ne pozna; saj je vse skupaj samo virtualna fantazija. Saj ni mogoče, da bi normalen človek po nekaj mejlih doživljal kaj takega, kot doživlja on. Ta njegova vzburjenost gre preko okvirov normalnega elektronskega komuniciranja. Osmešil bi se. Rad bi jo spoznal ‘v živo’, a se hkrati boji, da bi bil razočaran. Slika, ki si jo je ustvaril o njej, je tako privlačna, da bi bil skoraj gotovo razočaran. Saj ne more biti res, da taka ženska, kot si jo je naslikal, obstaja. Oba se sprašujeta kot ljudje, ki se zaljubljajo: Ali sem mu všeč? Ali je rad z mano? ‘Si želiš, da bi ti še pisal?’ Potem on vendarle, ne da bi dobil kako zagotovilo, stori naslednji korak: razkrije ji, da se je razdrla njegova dosedanja zveza. Tej neznani ženski, tej fantaziji, zaupa boleč podatek o sebi.
Ona je mogoče nekoliko bolj zadržana, skriva se za ironijo, meri pa kar naravnost: bogve, kakšen bi bil ta človek v ljubezenski zvezi? Je stanoviten ali muhast? Je tipičen mačo ali kaj boljšega? Razmišlja o možni ljubezni z njim, s tem elektronskim neznancem!
Skratka: ‘zakačila’ sta se; psihologi pravijo, da sta se katektirala; ugledala sta se kot možna (to pa pomeni že dejanska) objekta ljubezni. Od kod in zakaj? No, to je pa prezapleteno vprašanje in bi morali na pomoč poklicati psihoanalitika, ki pa bi ju moral poleči na kavč - vsakega posebej, seveda.
Ni komentarjev:
Objavite komentar