Pedagoški triptih: razmišljanje (4)

Pisateljev gnev nad pedagogiko ga zapelje do zelo pristranskih sodb o tem, kaj je in koliko zmore, pedagogika namreč, stroka. Krivičen je do učiteljic, ki se trudijo in ki tudi znajo in marsikatero usodo še pravočasno odvrnejo od drvenja v pogubo. Ne prepriča me, ker pogreva najpreprostejši stereotip o pedagogiki, ne da bi razmišljal. Samo jezo in nezadovoljstvo stresa. 
Obrnimo ploščo. Prepričljiv je v opisih posameznih primerov učencev, ki mu jih opisujejo kot problematične. Tu se izkaže kot pisatelj, ki se zna vživeti in ki si zna ustvariti jasno sliko doživljanja in okoliščin teh otrok; ki se zna postaviti na njihovo stran. To je pravo izhodišče za pedagogiko. Žal se pri tem, kjer bi se moralo začeti, vse neha. Gotovo zaradi narave ravnateljeve pozicije. On je zadnji, do katerega pridejo 'primeri', potem ko so jih dolgo vozili in zavozili drugi. Ali pa tudi ne vselej in bi se z znanjem in spretnostjo dalo kaj storiti?
Nepodredljivi Matej, ki ga mati tepe z gurtno; ki ne mara sošolcev, je do njih nasilen; ki bi rad spal z učiteljico in bi se ga učiteljice rade odkrižale, ga poslale drugam. Janez, ki uniči šolsko uro, če se mu zahoče, in ki se bo mogoče ujel, ker je še pristen, skladen sam s seboj, in mu je všeč Mojca in se skuša držati pravil. Ta odreši ravnatelja, ki ve, da se mora izogniti konfliktu z njim pred drugimi, tako, da pobegne iz razreda. Nasilni Haris, ki se ga bojijo vsi na šoli, z očetom na metadonu in materjo-kobilo, ki komandira v družini in ga razvaja. "Fanta bi rad rešil pred materjo, rad bi pomagal očetu - pa ni možnosti.... Priznaj, da se ti vse skupaj ne ljubi, da moraš ustvariti red in mir na šoli in da moraš  malega zradirati. Drugače boš imel na grbi druge starše..." (162). Šolska realnost in realne omejitve ravnateljeve vloge ga postavljajo pred slabe izbire, izbire med večjim in manjšim zlom.
Mogoče ostane pedagoško neizkoriščeno ravnateljevo doživetje s kolegico Julijo v portoroškem hotelu. Je namreč zelo poučno. Pokaže nam, kako silno boleče doživi učenec neuspeh, kako zelo prizadeto je ob tem njegovo samospoštovanje; kako zelo si želi, da bi snov obvladal, tako kot jo domnevno po njegovem obvladajo drugi, snagatorji iz Podsrede, iz Sobote. Pa vendar kako težko se mu je ponovno samoiniciativno lotiti naloge, kjer je doživel neuspeh, ker se boji ponovnega neuspeha. Ponazori nam staro pedagoško načelo ‘ponavljanje je mati znanja’, pa še načelo ‘nikoli ne obupaj’, kajti ‘drugič bo boljše’. Pove nam, da se včasih pojavijo povsem nepričakovane rešitve, če si človek le želi; zelo sodobno opozorilo na pomen kontingence, naključja. Opozori nas na pomen iniciativnosti ravnateljic, na pomen poguma za učenje in na to, kako čudovite rezultate dosežemo pri nekaterih subjektih učnovzgojnega procesa z nekoliko bolj materinskim pristopom. In še bi lahko naštevali. En sam primer - pa pravi špric, se pravi: vodomet, kaj vodomet, ognjemet, oplajajoči spermamet pedagogike. Za triptih bi bili potrebni trije taki primeri.
Siceršnje pedagoške nazore ravnatelja Jožeta je lepo povzela ocenjevalka v Pogledih.