Bolj temeljen je pomislek ob naslednjih besedah: "Nič groznega se mu (pisatelju) ni zgodilo v teh letih, ko je opravljal delo pedagoškega vodje - razen tega, da je neprestano vedel, da ni dober pedagog, da sploh ni pedagog, da je vse skupaj blef, da je on sam blefer in ravnateljski pozer. To vlogo je odigral, ker nekaj pač človek mora delati, pa četudi se dela, da dela, moral je služiti za preživetje od počitnic do počitnic."
Kakšno težo ima esej o pedagogiki, torej razmišljanje o pedagogiki, enodelno ali tridelno, izpod peresa človeka, ki je sicer dolga leta delal kot pedagog, ravnatelj osnovne šole, ki pa zase pravi, da sploh ni pedagog, da je blefer in pozer? Kaj lahko tak pove o pedagogiki? Mu sploh gre za pedagogiko? Mu je do 'hoje za pedagogiko'?
Pustimo torej za trenutek ob strani misel, da gre tu za pedagogiko; da bi hoteli iz dela izluščiti kaj pedagoško 'uporabnega', da bi izrisali, povzeli, avtorjev pedagoški 'profil', njegove 'izkušnje'.
Bralec Janez ni dovolj kompetenten, da bi ocenil to delo strogo imanentno, znotraj literarno, zgolj kot literaturo brez zveze s pedagogiko. Mogoče se lahko vpraša samo, kaj nam to delo pove kot literatura, brez ozira na realne okoliščine slovenskega šolstva. Kako gre zgodba?
Ob koncu kariere dela ravnatelj J. obračun sam s sabo v svoji poklicni vlogi in kot človek, ki je v šoli preživel dobršen del svojega življenja. Svoj obračun strne v pregled enega tedna svojega bivanja, od tega tri dni v šoli, tri dni na strokovni konferenci v obmorskem kraju. To delo je opravljal brez zanimanja, brez kompetenc, brez prizadevanja, samo blefiral je. Sočustvoval je s problematičnimi učenci, v tem ni blefiral, obsojal je njihove starše; tudi to ni blef. Pred podrejenimi je blefiral v pozi vodje. V glavo so ga jebali vsi paraziti in idioti nad njim in pod njim, on je pa zares, tudi to ni blef, porival mastnorite učiteljice in ravnateljice. Poleg zavesti, da je strokovno (kako to?) vzvišen nad strokovnimi in političnimi paraziti v šolstvu, je bil njegov poglavitni užitek in smisel obstoja ravno jebačina. Leta so minevala, krivično dolgo je bil ravnatelj. Zdaj je star, za nazaj se ne da nič popraviti. Tako gre to.
Morala zgodbe? Človeški pomen? Sočustvujemo lahko z junakom. Smili se nam, da je bil obsojen (se je obsodil?) na tako prazno in neplodno eksistenco, na življenje, v katerem je nekaj simpatije do njemu podobnih zavoženih otrok, veliko sovraštva do njihovih patoloških in hinavskih staršev, do politikov in drugih parazitov, precej poželenja, nekaj seksa in malo ukradene ljubezni; nič prizadevanja, da bi kako pomagal tistim nesrečnim otrokom; trpno je prenašal neogibne pogovore s starši, modrovanje na sestankih, kokodakanje v zbornici. Nič se ne da storiti, mogoče malo, je bil njegov moto. Vse skupaj pa ni preveč naporno, v bistvu še kar lagodno.
Če je bralec Janez, kolikor more, pošten do sebe, začuti simpatijo. Ja, tako gre to: nič hudega se ne zgodi, življenje kar mineva. Za kaj mu je, Janezu, pri vsem tem šlo; si je kaj prizadeval, je hotel kaj doseči, kaj narediti, kaj doživeti, kaj biti? Ali je preživel svoj vek kot Jože?
In če potem pomisli še, da je Jože samo del, samo ena vloga nekega pisatelja, on, Janez, pa - samo ravnatelj...
Bralec Janez ni dovolj kompetenten, da bi ocenil to delo strogo imanentno, znotraj literarno, zgolj kot literaturo brez zveze s pedagogiko. Mogoče se lahko vpraša samo, kaj nam to delo pove kot literatura, brez ozira na realne okoliščine slovenskega šolstva. Kako gre zgodba?
Ob koncu kariere dela ravnatelj J. obračun sam s sabo v svoji poklicni vlogi in kot človek, ki je v šoli preživel dobršen del svojega življenja. Svoj obračun strne v pregled enega tedna svojega bivanja, od tega tri dni v šoli, tri dni na strokovni konferenci v obmorskem kraju. To delo je opravljal brez zanimanja, brez kompetenc, brez prizadevanja, samo blefiral je. Sočustvoval je s problematičnimi učenci, v tem ni blefiral, obsojal je njihove starše; tudi to ni blef. Pred podrejenimi je blefiral v pozi vodje. V glavo so ga jebali vsi paraziti in idioti nad njim in pod njim, on je pa zares, tudi to ni blef, porival mastnorite učiteljice in ravnateljice. Poleg zavesti, da je strokovno (kako to?) vzvišen nad strokovnimi in političnimi paraziti v šolstvu, je bil njegov poglavitni užitek in smisel obstoja ravno jebačina. Leta so minevala, krivično dolgo je bil ravnatelj. Zdaj je star, za nazaj se ne da nič popraviti. Tako gre to.
Morala zgodbe? Človeški pomen? Sočustvujemo lahko z junakom. Smili se nam, da je bil obsojen (se je obsodil?) na tako prazno in neplodno eksistenco, na življenje, v katerem je nekaj simpatije do njemu podobnih zavoženih otrok, veliko sovraštva do njihovih patoloških in hinavskih staršev, do politikov in drugih parazitov, precej poželenja, nekaj seksa in malo ukradene ljubezni; nič prizadevanja, da bi kako pomagal tistim nesrečnim otrokom; trpno je prenašal neogibne pogovore s starši, modrovanje na sestankih, kokodakanje v zbornici. Nič se ne da storiti, mogoče malo, je bil njegov moto. Vse skupaj pa ni preveč naporno, v bistvu še kar lagodno.
Če je bralec Janez, kolikor more, pošten do sebe, začuti simpatijo. Ja, tako gre to: nič hudega se ne zgodi, življenje kar mineva. Za kaj mu je, Janezu, pri vsem tem šlo; si je kaj prizadeval, je hotel kaj doseči, kaj narediti, kaj doživeti, kaj biti? Ali je preživel svoj vek kot Jože?
In če potem pomisli še, da je Jože samo del, samo ena vloga nekega pisatelja, on, Janez, pa - samo ravnatelj...
Ni komentarjev:
Objavite komentar