Lahko pa pogledamo roman z druge plati, s pedagoške. Saj smo menda upravičeni? Saj gre za pedagoški triptih, za pedagoški esej pedagoga (ki se sicer nima za pedagoga po duši, si pa privošči pisati pedagoški roman). Pisateljeva odločitev za obračun s samim seboj kot pedagogom, ravnateljem, je v načelu visoko vredno dejanje, ne glede na to, da se tega loteva literarno in ne znanstveno. Zato se je vredno vprašati, kako uspešen in koristen za stroko je ta obračun. Kaj je v njem pedagoškega mimo obupanega nesojenega pedagoga? Katere pedagoške probleme obravnava v eseju? Kje in kako išče rešitve?
Pri odgovarjanju na to vprašanje bi bilo dobro ločiti prvih 16 strani besedila, nekakšen predgovor in uvod, ki ga piše D.M. v svojem imenu, od preostanka, ki je nekakšen 'tok zavesti' literarnega junaka Jožeta. Ta junak je pač fiktiven, 'literarna konstrukcija', kdo ve, kakšna je njegova zveza z realnostjo pisatelja.
D.M. pravi, da 'Skrivnosti stanu in stroke svoje vsi pedagogi skrivajo kakor kača noge' (12) 'V pedagoškem svetu nihče ne pričakuje, da boš obračunaval sam s seboj in imel kritično distanco do svojega početja, do rezultatov dela (kaj si naučil, kako si vzgojil), pač pa da boš neusmiljeno izvajal pedagogiko nad drugimi' (13). To ne bo držalo.
Katere skrivnosti skrivajo pedagogi? Da jim je po ravnateljskih pisarnah dolgčas? Da se z leti naveličajo poslušati jadikovanje zavoženih staršev z zavoženimi otroki? Da v zbornicah opravljajo? Da se tožarijo med sabo? Da marsikdo pojma nima o pedagogiki, pa vseeno uči in vzgaja? Da šenkujejo ocene? Da šlatajo učenke in učence? Da se po seminarjih kurbajo? Da ravnatelj tudi prdne in se potem dobro počuti? Res silne skrivnosti, vredne romana. Tisti, ki jih razkrije, ki 'konstruira' anti-pedagoškega anti-junaka, je resnicoljuben, premočrten in pogumen, je junak. Končno si s tem pridobi nekaj samospoštovanja in človeškega dostojanstva.
Pedagogika je stroka in veda. Za vsako stroko in vedo velja, da živi in se razvija samo z avtorefleksijo, s ‘kritično distanco do svojega početja’. Ne samo, da se od stroke to pričakuje, to je zanjo osnovna zapoved. Kritični obravnavi pedagoške prakse, strokovni samorefleksiji, služi vsa strokovna komunikacija, strokovni časopisi, knjige, seminarji, konference. In zainteresiranim šolnikom je vse to vir učenja, izpopolnjevanja; na tej osnovi izboljšujejo svojo prakso, da bi bolje ‘naučili’ in ‘vzgojili’.
Nadalje pravi D.M., da je pedagogika 'manipulacija'. To je najprimitivnejši očitek pedagogiki, ki ga običajno slišimo od mladostnika, ki je 'sit' staršev, učiteljev, odraslih in njihove 'vzgoje'. Od odraslega človeka, ki je prebolel mladostniške travme in ki razmišlja, ga ne pričakujemo. Še manj od človeka, ki sta mu 'vzgoja in izobraževanje' poklic. Kdor ima pedagogiko za manipulacijo, v resnici še ni storil prvega koraka v stroko (kar je sicer konsistentno s psihologijo junaka tega romana). Manipulacija je (od za nas relevantnih pomenov, navedenih v VST, izberem dva): 1. spretno strokovnjaško ravnanje ali opravljanje česa (strokovni postopek); slabšalno: (poslovno) spretno sleparjenje. … 2. neiskreno, zavajajoče vedenje, ki naj prinese zaželeno korist oz. zagotovi prednost na račun manipuliranega. - Če mislimo, da je manipulacija spretno strokovno ravnanje, bi se kar strinjal z avtorjevo opredelitvijo. V tem pomenu so spretna, strokovna ravnanja vsi postopki, ko hoče kdo drugega pripeljati h kakemu cilju; postopki od psihoterapije do politike (recimo pogajanja). Pri drugih postopkih, mimo vzgoje, imamo opraviti z odraslim, zavestnim soakterjem, ki v načelu lahko polnopravno in pri polnem zavedanju sodeluje v postopku doseganja cilja; se lahko upre poskusu, da bi ga proti njegovi volji zavedli. Otrok tega še ne zmore; njega lahko ‘okoli prinesemo’.
Ni jasno, ali misli pisec predvsem na prvi ali na drugi pomen. Kaže, da misli manipulacijo predvsem slabšalno: kot zavajanje, sleparjenje. Glede na to, da se otrok še ne more upreti zavajanju in sleparjenju, je manipulacija z njim možna. Manipulacija predpostavlja tudi, da manipulator zavaja drugega v svojem interesu, k ciljem, ki koristijo njemu, ne manipuliranemu. Pedagogika naj bi bila tedaj spretno zavajanje in sleparjenje otrok s strani pedagogov v korist pedagogov (njihovega zaslužka, oblasti, ugodij).
Kaj bomo rekli o učiteljici, ki nauči otroka brati in pisati; ki ga nauči osnovnih pojmov o naravi in družbi; ki potencialno zavoženega prestopnika uredi, da ni več nesrečen in neznosen? Bomo rekli, da ga je zmanipulirala v obstoječi kulturni vzorec? Bi bilo bolje, ko bi mu ne težila in ga raje pustila nepismenega, saj bi tako preprečila, da bi kasneje kdaj pisal butaste zgodbe? Bi bilo bolje, ko bi onega nesrečneža, ki grozi drugim in jih pretepa, pustila, da tako neomejeno uveljavlja svojo voljo in svoje muhe, saj bi tako zanesljivo prispevala k temu, da bi kdaj kasneje na gobec tudi one ignorante na oblasti, razne Driplje in Bogomoljke, ki bi mu kazili mir?
Pazimo: tako ne govori Jože, nesrečni ravnatelj iz zgodbe; tako govori pisatelj D.M., preden razplete svojo zgodbo - v uvodni ekspoziciji, v navodilu za branje primitivnemu slovenskemu bralcu, v navodilu za branje ‘eseja za goveda’. Priznava celo, da bo kot avtor manipuliral bralca. Lej, lej.
Nadalje pravi D.M., da je pedagogika 'manipulacija'. To je najprimitivnejši očitek pedagogiki, ki ga običajno slišimo od mladostnika, ki je 'sit' staršev, učiteljev, odraslih in njihove 'vzgoje'. Od odraslega človeka, ki je prebolel mladostniške travme in ki razmišlja, ga ne pričakujemo. Še manj od človeka, ki sta mu 'vzgoja in izobraževanje' poklic. Kdor ima pedagogiko za manipulacijo, v resnici še ni storil prvega koraka v stroko (kar je sicer konsistentno s psihologijo junaka tega romana). Manipulacija je (od za nas relevantnih pomenov, navedenih v VST, izberem dva): 1. spretno strokovnjaško ravnanje ali opravljanje česa (strokovni postopek); slabšalno: (poslovno) spretno sleparjenje. … 2. neiskreno, zavajajoče vedenje, ki naj prinese zaželeno korist oz. zagotovi prednost na račun manipuliranega. - Če mislimo, da je manipulacija spretno strokovno ravnanje, bi se kar strinjal z avtorjevo opredelitvijo. V tem pomenu so spretna, strokovna ravnanja vsi postopki, ko hoče kdo drugega pripeljati h kakemu cilju; postopki od psihoterapije do politike (recimo pogajanja). Pri drugih postopkih, mimo vzgoje, imamo opraviti z odraslim, zavestnim soakterjem, ki v načelu lahko polnopravno in pri polnem zavedanju sodeluje v postopku doseganja cilja; se lahko upre poskusu, da bi ga proti njegovi volji zavedli. Otrok tega še ne zmore; njega lahko ‘okoli prinesemo’.
Ni jasno, ali misli pisec predvsem na prvi ali na drugi pomen. Kaže, da misli manipulacijo predvsem slabšalno: kot zavajanje, sleparjenje. Glede na to, da se otrok še ne more upreti zavajanju in sleparjenju, je manipulacija z njim možna. Manipulacija predpostavlja tudi, da manipulator zavaja drugega v svojem interesu, k ciljem, ki koristijo njemu, ne manipuliranemu. Pedagogika naj bi bila tedaj spretno zavajanje in sleparjenje otrok s strani pedagogov v korist pedagogov (njihovega zaslužka, oblasti, ugodij).
Kaj bomo rekli o učiteljici, ki nauči otroka brati in pisati; ki ga nauči osnovnih pojmov o naravi in družbi; ki potencialno zavoženega prestopnika uredi, da ni več nesrečen in neznosen? Bomo rekli, da ga je zmanipulirala v obstoječi kulturni vzorec? Bi bilo bolje, ko bi mu ne težila in ga raje pustila nepismenega, saj bi tako preprečila, da bi kasneje kdaj pisal butaste zgodbe? Bi bilo bolje, ko bi onega nesrečneža, ki grozi drugim in jih pretepa, pustila, da tako neomejeno uveljavlja svojo voljo in svoje muhe, saj bi tako zanesljivo prispevala k temu, da bi kdaj kasneje na gobec tudi one ignorante na oblasti, razne Driplje in Bogomoljke, ki bi mu kazili mir?
Pazimo: tako ne govori Jože, nesrečni ravnatelj iz zgodbe; tako govori pisatelj D.M., preden razplete svojo zgodbo - v uvodni ekspoziciji, v navodilu za branje primitivnemu slovenskemu bralcu, v navodilu za branje ‘eseja za goveda’. Priznava celo, da bo kot avtor manipuliral bralca. Lej, lej.
Ni komentarjev:
Objavite komentar