Pedagoški triptih: razmišljanje (1)

Roman (tako svoje delo imenuje avtor) Dušana Merca, Pedagoški triptih, sem vzel v roke z zanimanjem, prebral skoraj na dušek in ga malce nejevoljen odložil in sklenil, da knjige ne obdržim. V njej je kaj malo takega, zaradi česar bi jo želel obdržati. Od kod taka sodba?
Preden pišem dalje, naj opozorim: misli, ki jih tu zapisujem, niso moje ampak literarno izmišljenega bralca Janeza, ki je bil nekoč tudi sam nesojeni pedagog; da jaz, B.M., ne bi imel kakšnih težav, če bi se D.M. prepoznal in bi ga prizadelo - ne vem, kaj bi mi potem utegnil storiti, a danes so ljudje vsega zmožni.
Pisanje D.M. spravlja človeka, ki bi hotel pisati o njegovi knjigi, v zadrego. Na prvi pogled je roman izpoved pisatelja D.M. v vlogi ravnatelja osnovne šole. Torej naj bi bilo to, kar piše, njegovo doživljanje njegovega ravnateljevanja ali vsaj nekega obdobja njegovega službovanja. Vendar ne. Pisatelj si vzame pravico, da si izmisli literarno osebo, ravnatelja Jožeta, tako da je to, kar beremo, izpoved izmišljenega ravnatelja Jožeta in ne morda ravnatelja D.M. Seveda poznamo trik: D.M. se je izpovedal skozi literarnega junaka Jožeta; tako je, s to potujitvijo samega sebe, lažje izrazil nekaj svojih misli in občutij in s tem obogatil svoj izraz. Po drugi strani pa je z literarnim likom prikril - ne samo ime ampak tudi življenje - realnega ravnatelja in torej celotno sliko osiromašil. Empirični pisatelj je kot ravnatelj več kot dvajset let uspešno opravljal svojo službo, tako da nas čudi, kaj ima skupnega s tem desperadom, ki naj bi bil njegova literarna podoba. Je njegov alter ego? Skrita in prikrivana podoba uspešnega ravnatelja; ta pa hipokrit po sili razmer, za ljubi kruhek? Naj bo kakor koli, vsaj enako kot njegovo razočaranje nad samim seboj bi nas zanimalo, kako se je tako dolgo uspel obdržati v svoji službi; kako je reševal probleme. Morda bi se iz tega kaj naučili - smo pač brezupni primerki pedagoških vernikov. 
Pisatelj sam je kot D.M. napisal svoje misli le v nekaj uvodnih poglavjih kot navodilo za branje. Ne smemo namreč pozabiti, da ima pred seboj zelo posebno literarno publiko - slovenska pedagoška goveda, ki še niso videla tiste slike, ko risar riše roko, ki riše roko...