Vidite dve sliki ali eno samo?

Psihologi v svojih eksperimentih radi uporabljajo dvoumne slike. Najbolj znana je tista, ki prikazuje črn kelih na belem ozadju. Če sliko drugič pogledaš, vidiš dva, drug k drugemu obrnjena bela obraza v profilu na črnem ozadju. Druga taka slika je slika, na kateri je mlada ženska v profilu, zasukana malo proč od gledalca in z lepo ogrlico okrog vratu. Če te je pa pravkar ena taka našajbala, boš na sliki videl brezzobo starko. Kar je bila prej ogrlica, so zdaj brezzobe čeljusti starke. Običajno psihologi navajajo te zaznave kot dokaz, da so naše zaznave pod vplivom čustev oziroma celotne naše duševnosti; da, skratka, ni čistih zaznav, ker so vse zaznave pod vplivom drugih vsebin duševnosti.

Fenomenološki psihologi, tisti, ki izhajajo iz filozofske tradicije fenomenologov, Brentana, Husserla, Heideggerja med drugimi, pa so ob teh dvoumnih slikah ugotovili še nekaj drugih reči. Fenomenologi namreč menijo, kot to lepo povzema naš psiholog Janek Musek, "Svet, v katerem smo, je svet, kot ga vidimo." Hočejo reči, da ni nič za tem, kar vidimo, nobene stvari po sebi. A o tem ne bomo ta trenutek.

Pri dvoumni sliki keliha/obrazov so ugotovili, da nekateri ljudje težko zagledajo drugo možno sliko. Če so pri prvem pogledu videli črn kelih, ga bodo videli tudi, ko jim bomo sliko pokazali drugič in tretjič itd. Nekateri ljudje pa hitro vidijo, da se lahko vidi ena ali druga slika. Te sličice niso samo pripomoček za družabno razvedrilo, v malem in postranskem nakazujejo velike in pomembne zakonitosti.

Kaj bi rekli o ljudeh, ki vidijo samo eno od dveh možnih slik? Seveda ima vsakdo pravico, da vidi svet po svoje. A vendar se mi zdi, da imajo ljudje, ki vidijo samo eno sliko, manj od življenja. Življenje vidijo manj pestro, kot bi ga lahko. Namesto dveh slik vidijo samo eno. So nekako fiksirani na eno stezo. To se potrdi, če tak človek potem vendarle zagleda tudi drugo možno sliko. Kar odnese ga od začudenja in veselja. Lej jo no! S tem potrdi, da je bolje videti dve sliki kot ves čas samo eno. Človeku se dobro zdi, zabavno mu je. Ko so ljudje, ki so prej pri več poskusih videli le eno sliko, končno zagledali tudi drugo, niso nikoli več zapadli v stanje, ko bi videli le eno sliko. 

V vsakdanjem življenju se pogosto znajdemo v položaju, ko vidimo samo eno sliko sveta; samo en način življenja kot možen. Trdno vztrajamo pri tem načinu, dokler se ne znajdemo v položaju, ko se tega naveličamo, ko pridemo v krizo. Ne zberemo moči za nove življenjske projekte. Samo nezadovoljni smo. Vse je zavoženo, govorimo. Brskamo po svoji preteklosti, po preteklosti drugih, s katerimi živimo, na dan vlačimo stare grehe, stare očitke, stare prepire, in se med seboj obtožujemo. Fenomenologi (tokrat fenomenološki psihoterapevti) imajo čudežno preprosto zdravilo. Potegnite črto. Dajte preteklost v oklepaj, rečejo. Ne bomo se pogovarjali o preteklosti. Če ste pripravljeni kaj storiti zase, dajte preteklost za nekaj časa v oklepaj. Osredotočite se na sedanjost in prihodnost. Pozorno se opazujte, opazujte drug drugega, opazujte svet. Opišite, kaj vidite, kaj čutite. Tedaj se v vidnem polju pojavijo nove možnosti: tako rad bi šel na dolg pohod, na Jakobovo pot. Res? Pa pojdiva. Pat pozicija je prevladana, življenje se spet naseli v naše duše.

Vsaka podobnost s trenutno politično situacijo v državi je naključna (se reče v romanih).