Štirje glasovi
Govorimo lahko torej s štirimi glasovi. Običajno izjavimo nekaj stvarnega, za to izjavo pa so skriti še trije drugi pomeni. Namesto stvarne izjave bi lahko torej izrazili svoje doživljanje, svoje mnenje o odnosu in poziv. Kar koli od tega ali vse skupaj. Tedaj bi bila komunikacija bolj jasna. Poglejmo primer.
Stvarna izjava:
Mož za volanom, žena kot sopotnica. Približujeta se križišču.
Žena: "Zeleno imaš!"
PODTONI:
Samorazkrivanje:
"Živčna sem. Mudi se mi."
Odnos:
"Prepočasi voziš, ne upoštevaš, da se nama mudi." ("Samo nase misliš.")
Poziv:
"Pohiti!"
Namesto, da je žena rekla "Zeleno imaš", bi lahko izbrala kako drugo izjavo, ali izstrelila rafal: "Zeleno imaš. Živčna sem. Prepočasi voziš, ne upoštevaš, da se nama mudi. Pohiti!"
To bi bilo super jasno.
Štiri ušesa
Kot imamo štiri glasove, imamo tudi štiri ušesa. Vsako izjavo lahko dojamemo z enim, več ali vsemi štirimi ušesi.
Recimo, da žena reče samo "Zeleno imaš". Kaj lahko slišimo?
Stvarno uho: mož sliši podatek, da je na semaforju zelena.
Samorazkrivanje: mož čuti, da je žena nervozna. Sliši, da mu hoče povedati, da se boji, da bosta zamudila.
Odnos: mož sliši očitek, da se ne ozira nanjo in na njene želje.
Poziv: mož sliši ukaz, naj pritisne na plin.
Štirje odzivi
Od tega, kako bomo izjavo dojeli, je odvisno, kaj bomo odgovorili, ali kaj storili.
Recimo, da žena reče "Zeleno imaš" in mož sliši s svojim stvarnim ušesom samo to, da mu žena sporoča, da je na semaforju zelena luč. Odgovori "Vidim". Kaj bo storil? Nič. Mislil si bo, da mu žena sporoča nekaj, kar tako ali tako ve in v skladu s čimer tako ali tako ravna. Ne bo dojel, kaj bi mu žena pravzaprav rada povedala. Ali pa bo naslednji trenutek rekel: "Na, zdaj je pa oranžna." Rekli boste: Na, ta je pa res butast. Ne razume, da mu hoče žena reči, naj pohiti.
Ne pričakujte od drugih, da bojo brali med vrsticami vaših zamaskiranih izjav. To pričakovanje je otročje. Ko še niste znali govoriti, so starši vseeno razumeli, kaj bi radi. Zdaj bi se radi vrnili v tiste lepe čase. Ne pričakujte tudi, da se bodo drugi ravnali po vaših prikritih ukazih. Tudi to je otročje. Ko ste bili stari tri leta, ste ukazovali svojim lutkam in tudi odraslim, ki so se vam prijazno igrivo navidezno podredili. Zdaj ste odrasli in drugi odrasli imajo rajši, da jim omogočite izbiro in samostojno odločitev. Izberejo pa lahko, če vedo, kako se počutite in kaj bi radi. Jasno povejte, kaj čutite in kaj bi radi.
Mož lahko odgovori na tisti podton, ki ga je slišal, lahko pa se vedno zateče k dobesednemu stvarnemu odgovoru. Izpadel bo nerazumevajoč ne pa nevljuden ali ignorantski. Odgovoril je.
Če mož sliši samorazkrivajoči ton, lahko odgovori tako, da sprejme ženino čustvo: "Čutim, da si nervozna. Misliš, da sva pozna?" Ali pa njeno čustvo zavrne: "Ne bodi živčna." Ravno zato, ker se žena boji te zavrnitve, zavije svojo zaskrbljenost v navidezno stvarno izjavo.
Če sliši odnosni očitajoči podton, mož lahko odgovori: "Vem, da sva pozna. Veš, da te vedno upoštevam." Ali pa: "Vozim po predpisih. Zakaj bi moralo vedno biti po tvoje?"
Če sliši poziv, lahko odgovori: "Res je, bom pritisnil!" Ali pa: "Ne komandiraj me!"
Dobra komunikacija temelji na obojestranski pripravljenosti, da bi se sporazumeli.
Ko govorimo, ne navajajmo samo stvarnih podatkov, ampak izrazimo tudi svoje doživljanje čustev, odnosa in svojo željo. In ko poslušamo, poslušajmo z vsemi štirimi ušesi.
Vir: F. Schulz von Thun, Miteinander reden: Storungen und Klarungen. Rororo, Reinbek bei Hamburg, 1981.
Ni komentarjev:
Objavite komentar