V kinu Dvor sem slučajno naletel na svoji nekdanji študentki. Po koncu me je ena od njiju vprašala, kako mi je bil film všeč. Odvrnil sem, da izredno. Mogoče sem malo pretiral. Izrazil sem, kar sem res doživljal, ko sem ves čas osredotočeno spremljal dogajanje. Ona je na enako moje vprašanje odvrnila, da ji film niti ni bil tako zelo všeč. Druga je dodala, da je pričakovala več. Sam pri sebi sem se začudil, od kod ta razlika v dojemanju. Mogoče film kot film ni nič posebnega, nekakšen dvojni trikotnik: prvi je med Jungom, njegovo pacientko in ljubico Sabino in ženo Emmo. Drugi, na drugi ravni, je med mladim Jungom, začetnikom v psihoanalizi, Freudom kot njegovim strokovnim vzornikom in Sabino kot predmetom njunih strokovnih razhajanj. Jung romantike razočara, ker ne gre za svojo ljubeznijo, ampak se vrne v naročje svoje žene in začne nov zunajzakonski odnos z novo pacientko. Freud razočara, ker hoče z obrambo svoje teorije ohraniti svojo avtoriteto in 'pravovernost' svojega nauka; ker omedli od zadržane jeze do izzivalca, namesto da bi prisluhnil idejam svojega mlajšega kolega kot konstruktivnim možnostim
nadaljnjega razvoja psihoanalize. Edino Sabina napreduje od svoje začetne podobe histerične norice, preko soočenja s svojo željo, sprejetja same sebe, strastne ljubezni do terapevta, napreduje do študentke medicine, doktorice medicine in enakopravne članice psihoanalitične združbe. Mogoče film ni kaj posebnega. Ena od ocenjevalk piše: "Če torej film gledamo malo kot popravni izpit iz zgodovine na temo ženskih prispevkov k znanosti in malo kot lekcijo iz osnovnih pojmov psihoanalize, ga ne bo težko prebaviti, žal pa kakega posebno zapomljivega okusa ne bo pustil za sabo." (Š. Barlič)
Vendar sem užival v vsaki podrobnosti. Moje predstave so se materializirale. Posnetki zgodovinskih krajev so pristni. Jungova klinika Burgholzli. Jungovo bogataško domovanje. Vhod v Freudovo ordinacijo in bivališče, s hišno številko Berggasse 19. Slovita Freudova soba, polna antikvarnih figuric. Jungovo merjenje reakcijskega časa asociacij. Dialogi med Jungom in Freudom, da ne omenim meni neznanih podrobnosti predvsem iz Jungovega življenja. Jungov S-M seks s Sabino. Freudova zunanja podoba: ja, kot Jud je bil nekoliko temnejše polti; kot diskriminiranec je zavidal Jungu, ki se je priženil k bogati ženi; ki je v Ameriko potoval v prvem razredu, Freud pa je moral v ekonomski razred. Jud in Arijec.
Kot študent nisem o psihoanalizi zvedel NIČ. Kasneje sem osvajal pojme. Življenjepisni podatki so bili pod črto, manj pomembni. Zdaj pa so bili v ospredju značaji, pojmi so se pokazali kot iznajdbe in izmišljotine oseb, ki so plen svojih strasti, odnosov, usode...
Viri:
Špela Barlič, Mirno prebavljeno. Pogledi, 7. feb. 2012: 12.
Maša Ogrizek, Rojstvo psihoanalize iz duha histerije. Pogledi, 7. feb. 2012: 12-13.
Ni komentarjev:
Objavite komentar