Bobby in Boris

Ko sem prebral, da je ta igra o šahovskem dvoboju leta 1972 v Rejkjaviku med tedanjim svetovnim prvakom Borisom Spaskim in njegovim izzivalcem Bobbyjem Fischerjem, sem si mislil, da je najbrž ne bom šel gledat, ali pa bom gledališče ob odmoru zapustil. Zaradi dolgčasa. Ko je takrat Bobby kompliciral in je kazalo, da bo odpovedal dvoboj, se je zganilo kolesje politike in sam državni sekretar Henry Kissinger mu je telefoniral. Nagovoril ga je: "Najslabši šahist na svetu kliče najboljšega šahista na svetu..." No, še slabši šahist kot Kissinger sem gotovo jaz. V nekaj potezah me premaga moja vnukinja, ki je eno leto hodila k šahovskemu krožku. Šah me res ne zanima. Kaj naj bi si torej obetal od gledanja nekega šahovskega dvoboja, čeprav za svetovno prvenstvo. Ali še prav zaradi tega: takih genialnih potez tako ali tako ne bi razumel. Spomnim se, da je bil takrat nekakšen halo okrog tega dvoboja, a da bi bila to snov za dramo, si nisem mislil. Šah je vendar taka možganska igra za racionalne, nečustvene, umirjene dolgočasneže.

Vendar sem bil prijetno presenečen. Res je, na odru je miza s šahovnico in uro, z dvema stoloma, pod emblemom FIDE (Federation internatinale d'echec) tam sta Bobby in Boris, ki se pripravljata na dvoboj in potem igrata šah. Boris Spaski iz Sovjetske zveze, umirjen gospod, ni komunist, očitajo mu, da je buržoazni element; Bobby Fischer iz ZDA, računalniški um, posebnež, nekateri pravijo, da je psihopat. Obdobje hladne vojne, boj za prestiž med SZ in ZDA. Bobbyja podpira predsednik Nixon, nad Borisom bdi modro vodstvo KP SZ z generalnim sekretarjem Brežnjevim. Kdo bo koga? Pred začetkom dvoboja intervjuji, Fisherjeva zavlačevanja, grožnje s prestavitvijo, odpovedjo. Nato končno sedeta za mizo. Prvo partijo dobi Spaski. Igra mirno, koncentrirano, strateško, preračunljivo več potez naprej. Bobby joka, hoče predati dvoboj. Na drugo partijo ne pride. Spaski jo dobi brez boja. Pred tretjo partijo paranoični Fisher izsili, da premestijo mizo iz dvorane, kjer ga motijo gledalci, kamere in domnevni hipnotizerji KGB, v stransko sobo. Funkcionarji FIDE se upirajo, soba ni primerna, ni zvočno izolirana. Spaskija pozivajo iz domovine, naj zapusti dvoboj, a Spaski pristane na Fisherjeve pogoje. Politika ga ne zanima. On je prišel igrat šah. On lahko igra kjer koli. Med tretjo partijo se Spaski ne more zbrati: motijo ga zvoki iz kanalizacije, hrup prometa na ulici, vik in krik z otroškega igrišča. Bobbyja vse to začuda ne moti. Igra koncentrirano, agresivno, ustvarjalno, nepričakovane poteze. Partijo dobi. Spaski je na tleh: ne spi, premleva poteze, pojavijo se mu prebavne motnje, z živci je na koncu. Postavi pogoj, da se dvoboj preseli nazaj v dvorano. Fisher pristane. Zdaj je trden. Ve, da je zmaga samo vprašanje časa. Dvoboj se z opotekajočo srečo in mnogimi remiji vleče do 21 partije, ko se po treh dobljenih partijah Fisherja Spaski preda.

Igra traja z odmorom dobri dve uri in pol. Ves čas me je držala v napetosti. Kakšen dolgčas neki!  Možno monotonost učinkovito razbijajo režijske domislice: intervjuji, spopadi vodstva in predstavnikov tekmovalcev, projekcije zakulisnih izjav, 'oblački' misli dvobojevalcev za mizo, boj za mizo brez figur ipd. Odlična režija (D. Jovanović), odlična igra. Igralca (I. Samobor, A. Jovanović) sta si morala zapomniti med drugim takle tekst:
SPASKI: ... Igrati moram svojo igro, dovolj me je že dekoncentriral.
e6
Sf3 d5
d4 Sf6
Sc3 Le7
Lg5 O-O
itd. 13 potez
Bom najbrž na netu poiskal kak začetniški šah.