"Petletnik reče mamici: 'Nimam te rad.' Kako bi morala mama reagirati? Reči bi morala: "Poslušaj mali: da te nisem več slišala kaj takega reči!"
Tako predavatelj. Tak mamin odgovor bi bil zgrešen. Ta nasvet je vzgojno in mentalno higiensko škodljiv. Je tako rekoč osnovna vzgojna napaka. Zakaj? Zato, ker pomeni zatiranje izražanja otrokovih čustev, ki so nam neprijetna ali družbeno nezaželena. Zatiranje izražanja čustev (npr. jeze) vodi v izražanje čustev na drugem kraju, ob drugem času, proti drugim ljudem, ali pa do potlačevanja čustev. Otrok bo svojo jezo izrazil npr. do sorojenca, ki morda sploh ni udeležen v situaciji. Prepiri med sorojenci ali vrstniki so dostikrat posreden način izražanja jeze do staršev; so kazalec preusmerjene jeze, ne obvladane jeze.
Zatiranje izražanja čustev vodi lahko do potlačevanja čustev. Potlačena čustva se vseeno izrazijo, le da kot bolezenski simptomi - psihosomatski ali nevrotični. V tem primeru je otrok svoje čustvo izrazil dokaj zadržano. Rekel je "nimam te rad"; ni vrgel telefončka ali krožnika ob tla, ni brcnil v omaro, ni udaril mame. Mama ima zlatega sinka. Razlikujemo med besednim izražanjem čustev in vedenjskim čustvenim odreagiranjem. Otroka, ki čustveno odreagira, učimo besednega izražanja, kar je naprednejši način obvladovanja čustev. Če bi otrok vrgel telefonček po tleh, bi mu mama rekla: Kaj je zdaj to? A si jezen? Na koga si jezen? A name? Če si jezen name, reci: Mama, jezen sem nate. Ne meči reči po tleh.
Kako naj se torej mama odzove na njegovo nelaskavo izjavo v gornjem primeru?
"O, dragi moj, verjamem ti, da me zdajle ne maraš. Zdajle sem ti prepovedala gledati video in si jezen. Tudi jaz sem jezna, ker me ne ubogaš. Vseeno bom vztrajala, da zdajle ne smeš gledati videa, ker si ga danes že preveč. Ni dobro zate. To je meja, prek katere ne pustim. Lahko boš imel telefon spet jutri." Fant, ki je že sposoben besedno izraziti nejevoljo, bo začutil, da biti jezen ni nič slabega: mama vidi/sliši (sprejema) njegovo jezo in je tudi sama jezna. Mama ga zato, ker je rekel, da je ne mara, ne ošteva, ne kaznuje. Jezna je, ker hoče on gledati video. Je pač "smotana" in bo to treba upoštevati. Ampak je v redu, ker ve, kako mi je.
Nikakor ne recite: A me nimaš rad? A veš, kako sem žalostna? Ali pa, še huje: kako si grd, mamico moraš vendar imeti rad. In nadaljevanje: saj ste se pri verouku učili četrto božjo zapoved, spoštuj očeta in mater. Greh je, če mame nimaš rad.
Dovolim si navesti še en primer, ki kaže, kako težko je biti starš. Moja kolegica Tamara Rape Žiberna, piše na fejsbuku: "Že navsezgodaj težke jutranje teme... Hana: "Mami zakaj si včasih tako zlobna kot zlobna čarovnica, včasih pa tako prijazna kot žarek sonca?
Da veste... Pa lep dan vsem!"Vidite. Mama je grdi očitek s pesniškim dostavkom vzela s ščepcem humorja in - ponosa. Kajti to, da si punca upa sporočiti mami, kakšna je po njenem, je velik vzgojni dosežek, na katerega si upravičeno ponosen! Kaže, da je v družini odprto vzdušje; da v njej ljudje lahko izražajo svoja čustva in misli in da so lahko taki, kot so, pristni.
Povzemimo: 1. Zlato pravilo je, da je treba sprejeti, priznati otrokova čustva in jih poimenovati. Tako učimo otroka prepoznavati njegova lastna čustva. 2. Mama mora postaviti meje, ker je odgovorna za otroka in mora pri tem vztrajati in biti dosledna. Otrok, ki se bo čutil sprejetega, ker so njegova čustva sprejeta, se bo naučil sprejemati materina čustva in njene zahteve. Vedel bo, da niso "brezveze". Še nekaj: ni treba na dolgo in široko razlagati, zakaj je prepoved smiselna. Prvič, zveni kot opravičevanje; drugič, ni treba malenkostim dajati večji pomen, kot ga zaslužijo.
Naša mama, kritična do predavanja, navaja primer iz svoje izkušnje. Hčerka ji je očitala, da ni dobra mamica, da so vse druge boljše in da noče živeti v tej hiši ... "Rekla sem ji, da ve, kje so vrata in naj si poišče boljšo hišo." Ko je bila punčka čez čas spet slabe volje, je pobasala medvedka in šla. Mama ji je skrivaj sledila. Hčerka se je po kilometru ali dveh obrnila nazaj proti domu. Mama jo je prehitela in ko je punčka pozvonila pri domačih vratih, ji je odprla, rekla "a si se vrnila", nakar je mala odgovorila, da jo je lulat in da si je mislila, da bo to najlaže opravila doma (in pustila odprto svojo nadaljnjo pot!). Tako je sama prav ustrezno na najmanjšo možno mero zmanjšala usodnost svoje odločitve in ohranila obraz. Mama zadeve ni več omenjala (bravo, mama!), punca pa česa takega ni več ponovila. Kaj bi rekel? Malo tvegano je že bilo, a dovolj poučno - za vse večne čase!
Se je pa ob tem, ko otroke "sekiramo", treba potruditi tudi, da jim življenje olepšamo s prijetnimi družinskimi dejavnostmi, da začutijo svoj dom.
Naj omenim še drug primer, ki ga je, po pripovedi naše udeleženke spornega predavanja, navedel predavatelj. Štirinajstletno dekle ne mara zelenjavne juhe in je noče jesti. "... mladostnica deluje na čustveni ravni, je bolj čustveno kot razumsko bitje - čemu bi se z njo pogovarjal?" tako je menda govoril. To stališče je res z drugega sveta. Nisem si mislil, da bom pri nas po vseh generacijah unverzitetno izobraženih psihologov in pegadogov od človeka, ki je baje strokovnjak z akademskim nazivom na področju vzgoje, slišal kaj takega. Ne gre samo za zavračanje pogovora; ta včasih res ni potreben. Včasih preveč razlagamo in pojasnjujemo. A mož bi se lahko vprašal, kaj je alternativa v takem primeru, ko punca vztraja, da ne bo jedla juhe. Ji jo bo prisilno zlival v grlo? Se bo metal po tleh in grozil, da bo reva končno le popustila in morda zaužila nekaj žlic brozge, da bo vzgoji zadoščeno?
Pri takih zadevah sem osebno prizadet. Mene namreč ne boste pripravili, da bi jedel piščanca! Zavrniti jed je - če malo pretiram - človekova pravica! Res so včasih kake posebne značilnosti jedi, ki človeka motijo. Pesna juha je rdeča kot kri. V oni drugi je preveč čebule. Ne prenesem popra! Ohrovt smrdi. Itd. V takih primerih se kuharica lahko prilagodi okusom. Vsako jed (razen piščanca!) se da pripraviti tako, da ne vzbuja odpora pri nikomer. Kaj pa če je odpor nepreklicen? S takimi rečmi smo opravili na kratko: "To je danes za kosilo, drugega ni." Naslednji obrok je malica (kruh in jabolko?) in večerja (ostanek juhe, haha).
Psiholog pa ob takem uporu mladostnice pomisli še na nekaj drugega. Tisti, ki se ukvarjajo z anoreksijo, pravijo, da je zavračanje hrane včasih edini način, da lahko mladostnica uveljavi svojo voljo proti staršem, proti materi na primer. To pomeni, da je v družini pretirano zategnjeno vzdušje. Mladostnik pa potrebuje prostor, da se izrazi, prostor za samostojne odločitve.
Naj ob koncu komentiram še novodobno zagreto nasprotovanje "permisivni vzgoji" in propagiranje avtoritarne, trde roke. S tem v zvezi je veliko nepoznavanja, nerazumevanja in nesporazumov. Zelo na kratko. To, kar zdaj zavračajo kot "permisivno vzgojo", je v resnici popustljiva ali ravnodušna vzgoja (laissez faire), ki je resni ljudje niso propagirali. Permisivna vzgoja je dopustljiva vzgoja; vzgoja, ki dopušča besedo otroku, dopušča, da otrok lahko izrazi svoje počutje, čustvo, predlog, mu pa ne popušča in ne izpolnjuje želja. Njeno nasprotje je tradicionalna avtoritarna vzgoja, katere eno pravil je: Otroci so pri mizi tiho! Sicer pa velja razlikovati tri vzgojne sloge: avtoritarnega (tudi samovoljnega), avtoritativnega in popustljivega (laissez faire). Kar smo včasi imenovali "permisivna vzgoja", je pravzaprav po novejšem pojmovanju avtoritativna vzgoja. Vzgojitelj je auctoritas, zgled. Vodi, organizira, razume in sprejema otroka in postavlja pravila in meje, kolikor mogoče s svojim zgledom, z upoštevanjem otrokovih potreb (!) brez veliko pridiganja, lahko pa z dogovarjanjem v zadevah, kjer je to smotrno.
Ni komentarjev:
Objavite komentar