ATEISTIČNI KRISTJAN 3: ŽIVLJENJSKA POLNOST

Tako je. Med nami je veliko ljudi, ki so sveti. Veliko nas je, ki se trudimo, da bi bili človečni, pošteni in v svoji drži kolikor mogoče dosledni. Nekateri so pri tem bolj trdni in vztrajni, mnogi imajo vsaj dober namen. Ne smemo se prestrogo soditi. Ob različnih nezgodah se pokaže, da so ljudje pripravljeni veliko tvegati, tudi svoje življenje, da bi rešili drugega. Tako se mi zdi, da je v tem smislu veliko vernih ljudi, znotraj in zunaj "uradnih" veroizpovedi, pa še sami ne vejo za to, da so verni - tudi brez razglašanega boga.

V prvem poglavju omeni Frančišek še dvoje. Pravi, da Boga pojmujemo kot osebo; da je oseba. Ali to pomeni, da si ga moramo predstavljati tako kot Michelangelo? No, predstavlja naj si ga vsak, kakor hoče. Zapisal sem, da bi lahko neke vrste vesti rekli bog. Pristavil sem, da se nam vest oglasi; da je torej vest glas. Glas pa prihaja od osebe. Tu lahko pride do zmešnjave, zato moram biti natančen. Glas, ki ga "slišim", pravzaprav ni glas ampak misel, ki bi jo lahko tudi na glas izgovoril. To pomisel bi izgovoril jaz. V meni ni kake druge osebe, so pa glasovi vseh oseb, ki sem jih v življenju srečal, vsaj tistih, ki sem si jih zapomnil. Ta notranji glas, glas vesti, je povzetek vseh teh glasov, mojih izkušenj in misli. S priznanjem obstoja notranjega glasu vesti moj ateizem ni načet. Omenil sem že in drugod tudi opisal, kako se pri otroku razvije vest po naravni poti brez nadnaravnih posegov. Vem pa, vsaj v kakem filmu sem to videl lepo uprizorjeno, da se kak človek, ki globoko veruje, v resnici na glas pogovarja z Bogom. Kot rečeno, tega daru nimam.

Frančišek spomni še na Jezusovo molitev med zadnjo večerjo, "ko Očeta prosi, naj njegove učence obvaruje pred posvetnostjo: Niso od sveta, kakor jaz nisem od sveta" (str. 31). Natanko za to gre. Človek živi v svetu, a ni od sveta. To pomeni, da si v zavedanju svoje smrtnosti prizadeva, da bi preživel svoje življenje na pravi način. Težava je v tem, da ne ve, in mu nihče ne zna povedati, kaj bi bil pravi način za njegovo življenje. In tako človek vse življenje išče ta svoj pravi način. Ko sem se izvil iz otroške odvisnosti in opustil privzgojene in vsiljene "smisle" življenja, a se zavedel njegove nepreklicne končnosti brez nadaljevanja, sem se znašel v praznini nesmisla in ravnodušnosti. Šele sorazmerno pozno in počasi sem spoznaval, da ni vseeno, kako preživiš življenje, potem ko ti je snovno preživetje tako rekoč zagotovljeno, saj človek za svoj obstoj ne potrebuje veliko. Zavedel sem se, da lahko življenje zapraviš. Če se zapiješ, ga zapraviš. Življenje želim živeti pri polni zavesti. Morda je bila to prva moja pametna misel. Obstajata prava in zgrešena pot. A katera je prava? V šoli in cerkvi so mi ponujali "pravo" pot, eni pot v zveličanje in večno življenje na drugem svetu, drugi pot v idealno življenje na tem svetu, komunizem. Dolgo je trajalo, da sem ugotovil, da moram sam najti svoj način življenja tukaj in zdaj. In da je zame prava tista pot, ki me ohranja živega, ves čas na poti. To je merilo. Tako je načelno, a kaj naj torej storim danes? Brez tega, da bi si vsak dan zastavil to vprašanje, ne gre. Tako pa gre, počasi, kajti človeka srka tudi svet, prizadevanje za preživetje, a vendarle upa polno po svoji poti, na svoj način.

Kristus in po njem krščanstvo razlikujeta sveto in posvetno življenje, filozof pa, kot že omenjeno, samolastno in zapadlo življenje. Sam sem kar potegnil enačaja med sveto = samolastno (svojsko, po svoji naravi) in posvetno = zapadlo. Posvetno živeti pomeni utopiti se v množici in živeti po zgledu drugih, na vsakokratnemu času priličen način. Vsi živimo posvetno, temu se ni mogoče izogniti, a mnogi se trudijo, da se ne bi popolnoma predali povprečnemu življenju; iščejo sebi primerno življenjsko lego. Dandanes vidim v težnji po preprostem in skromnem življenju težnjo, ki je nasprotna posvetni dirki za obiljem, bogastvom, oblastjo.

In tako smo pri drugi točki izpovedi krščanske vere. "Verujem v Jezusa Kristusa..." Jezus je zgodovinska oseba, človek, ki je res živel v obdobju, ko se je čas antične kulture in velikih filozofov in imperijev že iztekal in smo (naknadno) pričenjali leta šteti na novo od začetka. Je resnični človek, ki je živel ves "v Bogu", napolnjem s "Svetim Duhom" (oprostite teologi!); človek, v katerem je bil občutek za Boga, za pogovor z Bogom-Očetom izredno živ, občutek, ki je v meni zakrnel, pa ne vem, ali je to dobro ali ne. Vse svoje kratko življenje je preživel, predan onostranskemu Očetu, ki je bil hkrati onstran in v njem. Šele na križu je zdvomil: Eli, Eli, lama sabaktani, Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!

Papež pravi, da se je Bog spustil z nebes in učlovečil. V tem se moja misel razhaja s Frančiškovo. Človek, Jezus iz Nazareta v Palestini, je v sebi odkril "božji" glas. Za razliko od mene je Jezus veroval v onstranskega Boga, ki pa ga je čutil v sebi tako močno, da se mu je ves predal. V tem smislu je "božji sin". Njegova revolucija je v tem, da je krutega Gospodarja Stvarstva, o katerem so mu pridigali pismouki, ponotranjil, posvojil kot ljubečega in ljubljenega Očeta - ne obratno, kot uči religiozna vera. Kristus je središče sprave med Bogom in ljudmi, pravi Frančišek. Boga je čutil kot Očeta, ki ga vodi in mu odpušča, ne kot oblastnika, ki ga kaznuje za grehe.

Ni Bog poslal svojega sina na zemljo; sin je začutil boga v sebi. Jezus je začutil, da je stvarstvo čudež, da je življenje čudež zato, ker se konča. Videl je svet in spoznal, da imajo ljudje oči, pa ne vidijo. Ne vidijo, da zapravljajo življenje, ko se pehajo za imetjem in oblastjo, ko bi lahko živeli kot lilije na polju in ptice pod nebom. Ne vidijo, da se da z božjim blagoslovom s sedmimi hlebi kruha nasititi štiri tisoč mož z ženami in otroki; ali pa priskrbeti pregrešno drago najmodernejšo napravo za zdravljenje krvne bolezni. Z blago in resnično besedo, ki vzbuja zaupanje in potrka na boga v nas.

Jezusa so proglašali za komunista, ker se je zavzemal za reveže in obstrance in pridigal enakost ljudi pred Bogom. Jezus ni bil ne komunist ne antikomunist; njegovo kraljestvo je duhovno ne posvetno. Ni urejal države, urejal je človekovega duha. S svojim naukom, svojo novo vero, je vzbudil negodovanje posvetnežev, oblastnikov in zaslepljene množice. Ni mogel iti preko sebe in svoje vere, nedolžnega so umorili. Pred njim in za njim še mnoge. To je cena svetosti, cena, ki je ni treba plačati vsem in vselej, a vsak, ki sledi njegovemu zgledu, je pripravljen na to žrtev, ker ne more in ne sme zanikati samega sebe; ker je duh močnejši od mesa.

Naši južni bratje po jeziku imajo bogato zakladnico psovk in groženj, bogatejšo kot Slovenci, ki si to robo izposojamo pri njih. Ena najbolj srhljivih groženj, kar sem jih slišal iz njihovih ust, je: Ubiću boga u tebi! To so tudi počeli; tudi Slovenci - ubijali so ne samo vero v Boga, ampak boga v tebi!