"Anonimni kristjan"

Od kod ateistom etična drža?

»Kajti kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave.« (Rim 2, 14)

V meni je božja narava, za katero pač zmotno ne vem, da je

(in v tej zmoti vztrajam).

Bralci mojega bloga in občasno kakega pisma bralca v Delu, ki je kljub svoji, včasih bolj včasih manj, rdečkasti barvi pač moj dnevnik (mogoče me roza privlači), vedo, da se deklariram za ateista, brezbožnika. O tem sem nekaj pisal tudi na teh straneh (https://begotnice-blazx.blogspot.com/2019/12/o-ateizmu-malo-drugace.html). Poznam tudi nekaj drugih ateistov in ti, ki jih poznam, so prav v redu ljudje. Marsikdo med njimi bi bil lahko zgled drugim, zgled ne le po svojih življenjskih dosežkih ampak po svoji etični drži. Od kod jim to, ta njihova morala, njihova etična drža? Nekateri med njimi so bili v mladosti deležni verouka, nekateri pa niso videli cerkve od znotraj. Od kod jim poštenost? Mogoče so se je navzeli od drugih, ki so bili versko vzgajani? Za nekatere vem, da tudi njihovi starši niso hodili v cerkev, celo hudo našpičeni so bili proti veri in cerkvi. No, navsezadnje tudi v ateistični ali nazorsko nevtralni šoli ne učijo nepoštenosti. Kako to, da ne? Skratka, kako to, da so brezbožni ljudje ne le pošteni ampak lahko tudi zgled etične drže? Saj veste, včasih so ljudje menili, da človek, ki nič ne da na Boga, ne more biti pošten, ker se ne boji božje kazni. Če ni Boga, je vse dovoljeno, pravi Ivan Karamazov. Moja izkušnja z drugimi in samim seboj je s tem nazorom v živem nasprotju (če b-o-g-a pojmujemo kot onostransko osebo).

Zadnje dni sem se spraševal, ali tudi ateistom pojem greha kaj pomeni. Kako imenujejo tatvino, umor? Pač kot kaznivo dejanje, ne rečejo "greh". Kako pa imenujejo varanje partnerja, kar ni kaznivo dejanje? Kaj rečejo? Moralni prestopek. Nemoralno, nedostojno, nepošteno, potuhnjeno dejanje. Vse to so nekakšni opisni izrazi. Po mojem so take reči greh. Si bom pač izposodil ta starodavni izraz pri vernih. Tudi ateisti vemo, da grešimo; vemo, kaj je prav in kaj ne, vemo, kaj je greh. Tako sem začel brskati o grehih. Odkril sem Ihanovo knjigo o desetih božjih zapovedih; tam je tudi nekaj o smrtnih grehih - o tem drugič.

Potem sem brskal naprej in odkril Osnove moralne teologije Ivana Štuheca. (Vem, da je nekaterim ta mož zoprn, meni ni - naj se zadržijo do konca naslednjega navedka.) Preletel sem zame prezahtevno knjigo, saj nimam pojma o teologiji, jo preletel in odkril krasen odstavek, ki mi je potrdil, kar sem že nekaj časa čutil, nekako vedel. Takole gre to besedilo, ki mi je "naredilo dan", več kot dan:

""Teologi so v SP /Svetem pismu/ iskali možna mesta, s katerimi bi lahko utemeljili naravni zakon v kontekstu odrešenjske zgodovine. Za klasično mesto velja Rim 2,14 /pismo sv. Pavla Rimljanom/: »Kajti kadar pogani, ki nimajo postave, po naravi izpolnjujejo to, kar veleva postava, so sami sebi postava, čeprav so brez postave.« Odlomek v kontekstu ne govori o naravnem zakonu, ampak o potrebi po odrešenju. Gre za klasičen primer razumevanja človeka, ki je ustvarjen po božji podobi in deluje po svoji ustvarjeni človeški naravi. Če človek prisluhne stvarstvu in svoji človeški naravi, ter v njej odkriva tisto, kar je za njegovo življenje dobro ne glede na razodetje, bo živel v skladu s tistim, kar je Bog zapisal v stvarstvo in človeško naravo. Od tod ideja, ki se razvije iz Rahnerjeve teološke misli o »anonimnih kristjanih«. Gre za logično neodvisnost človekove narave od odrešenjske zgodovine. Človekova narava je dana z dejstvom stvarjenja in je predhodna celotni odrešenjski zgodovini. Ves razvoj odrešenjske zgodovine od Adama in Eve, Kristusa do danes, ima kot logično predpostavko ustvarjenost človeka s svojo naravo. »Milost predpostavlja naravo« (Tomaž Akvinski). Narava je logično pred nadnaravo ali razum je logično pred vero. Vera predpostavlja in potrebuje razum. Kristusov zakon predpostavlja naravni zakon. Zapoved ljubezni do bližnjega in Boga predpostavlja deset božjih zapovedi. Da bi razumeli deset božjih zapovedi, ni potrebno posebnega razodetja. Človek se do njih dokoplje s svojim razumom in izkušnjo (naravni čut).""

Vse skupaj je popolnoma logično. Bog je ustvaril človeka, njegovo naravo. Če torej človek, ki ne da nič na Boga, misli, da je sam pogruntal, kaj je prav in kaj ne, to pomeni, da je s svojo od Boga ustvarjeno naravo sam odkril zapovedi, resnico, ki jo je Bog položil v njegovo naravo. To pomeni: ni ti treba verovati v Boga, da bi bil pošten, saj je - ne da bi ti v to veroval - Bog položil vate poštenost, ali vsaj razlikovanje med poštenostjo in nepoštenostjo, da se lahko s svobodno voljo, ki je tudi božji dar, sam odločaš med njima. Narava je pred vero. Povedano še drugače: kot brezbožnik lahko mirno živim naprej, pa ne bom prišel v pekel. (Morate vedeti, da se dan odhoda naglo približuje, zato me skrbi, saj nisem brezmadežen.)

Zdaj bolje razumem, kaj je hotel reči tisti, ki mi je rekel, da sem gotovo nezavedno veren, ker hodim na grob svojih staršev. Mož bi me rad prištel k svoji vojski. S tem nezavednim ni nič; je pa res, da tisti, ki veruje, da me je, kot njega, ustvaril Bog, logično zaključi, da je v meni božja narava, za katero pač zmotno ne vem, da je.

To pomeni še nekaj. Vera je milost, je tako rekoč nekaj presežnega, presežna vrednost, za tiste, ki jo pač imajo. Ni pa nujna. Ni treba, da bi veroval, če hočeš človeško preživeti svoje življenje in se celo izogniti peklu. Vera je luksus, če ne moreš shajati brez nje oziroma - če znaš ceniti njene prednosti.

Kaj izgubljam? Sproščujočo in tolažilno občutje, da je povsod okrog mene dobri duh usmerjevalec, ki bdi nad mano in ki se mu lahko prepustim v dobrem in slabem. Naj bo, nič hudega mu nočem. Tudi branje Svetega pisma ni odveč, navaja k razmišljanju, širi duha. Jezusova zgodba je nedosežen zgled etične doslednosti, sledenja notranjemu glasu, sprejetja življenjskega križa in žrtve.

Iz tega sledi še nekaj pomembnega. Ni popolnoma nobene potrebe po razkolu med religiozno vernimi in nevernimi, ker tudi neverni - ali bolje brezbožni - živimo v naravnem zaupanju v druge in svet po vseh božjih zapovedih (če in kadar živimo po njih), čeprav jih morda ne poznamo kot takih. Verni lahko informirajo neverne o svoji veri in njenih prednostih. Če se neverni spreobrne v vero, bo morda doživel tisto presežno vrednost, ki jo daje vera, tisto milost, ki jo podari Bog. Če se ne spreobrne, bo pač živel enako človeka vredno in pošteno življenje brez vere v Boga. Kajti tisti presežek vere nastane, če vanj veruješ; če ga hočeš. Če ne, pa ne. Poleg tega ne vemo, kdo ali kaj je Bog; molče predpostavljamo bradatega starca na oblaku ali nevidno oko, ki nas ves čas opazuje. Morda je le glas zaupanja in vesti, zaskrbljenosti za druge in skrbi za to, da bi življenje preživeli tako, da bi lahkega srca sprejeli slovo od njega, ko pride ura.

Sam sicer ne verujem v to, da me je ustvaril Bog. Da je v moji naravi čut za prav in narobe, za dobro in zlo, si razlagam z naravnim razvojem. Dete se v materinem naročju nauči varne navezanosti in s tem zaupanja v druge, v svet in življenje. To je naravna vera. Ko grize mamo, grabi po njej in jo lasa, praska in tepe, mu mama reče, da jo boli. Prej ali slej se mu posveti, da druge ljudi tudi boli, tako kot njega. Počasi dojame, da so drugi ljudje sploh po mnogih svojih lastnostih taki kot on. Osvoji zlato pravilo etike: Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi. In že to pravilo je dovolj za pošteno življenje. 

Vrstnica mi je, ko je prebrala osnutek tegale pisanja, rekla: Pa saj takrat smo bili vsi krščeni.  Krščen Matiček! Potem je vendarle tisto prišlo v nas z žegnano vodo!