Sočutje je temelj

Pod sliko trupelca sirskega begunskega dečka na turški plaži je nekdo na Facebooku zapisal: Če bi ostal doma, ne bi utonil. Mislil sem mu odgovoriti preprosto: Sram te bodi. Potem nisem pripisal ničesar: model si ne zasluži odgovora. Tudi v moji zavesti, kot najbrž zavesti mnogih med nami, vztrajajo poleg te slike tudi prizori policijskega nasilja nad begunci v Makedoniji, madžarskega žičnega "zidu" in nastopa madžarskega premiera Orbana, ki je Merklovi očital, da je za begunsko krizo kriva ona, ker je begunce vabila v Nemčijo. Imam se za kolikor toliko sočutnega človeka, nasilja ne maram, ljubim svobodo in - čeprav se sam ne gibljem prav rad - imam prosto gibanje za pomembno človekovo pravico. Neka moja facebook-prijateljica je zapisala: "Ponudili smo jim pest pa so zagrabili za roko". To, da se ji je zatipkalo in je namesto "prst" napisala "pest", sem izkoristil in jo zafrknil: "Res, ponudili smo jim pest v obraz, ko so prosili za roko pomoči."

Tako humanistično našpičen sem se oni dan lotil branja članka filozofa, profesorja dr. Roka Svetliča, čigar razmišljanja sicer cenim, o "begunskem holokavstu" (Delo, Mnenja, 7.9.15) s podnaslovom: Begunska kriza - Dobrota, ki uničuje življenja; sočutje, ki je brezčutno; odprtost, ki priseljence zapira v gete. Že na prvi pogled kritika odziva na begunsko krizo, odziva, ki se sklicuje na sočutje, človekove pravice in dobrodelnost, v imenu katerih sem sam pri sebi obsojal ravnanje makedonske policije, ravnanje madžarske vlade in policije in Orbanov nastop. Ker ne pustim nič reči čez te tri kategorije, sem se pripravil na polemiko.  Ne bi bil moj prvi polemični odziv. Pred časom sem se odzval na pisanje Slavoja Žižka, ki je v razpravi o revščini zavrnil dobrodelnost, češ da samo podaljšuje agonijo revnih in s tem agonijo kapitalističnega sistema, ko bi samo z radikalno akcijo, ponovnim (boljšim) poskusom uvedbe socializma, enkrat za vselej odpravili revščino. Zame sta sočutje in iz njega izvirajoča dobrodelnost temeljni eksistencialni kategoriji.

Ko pa sem članek ponovno prebral in si v mislih obnovil dogajanje, ki sem ga spremljal v medijih, sem nerad priznal, da ima mož - do tistega trenutka na osnovi svoje predpostavke - prav. Njegova predpostavka je spoštovanje veljavnega prava. V osnovi evropske zakonodaje, ki ureja migracije, je razlikovanje med beguncem in (ekonomskim) migrantom; med tistim, ki beži pred nasiljem, da bi preživel, in tistim, ki gre drugam za boljšim življenjem. Prvemu mora država, v katero se je zatekel, omogočiti varno zatočišče, preživetje in končno azil, drugega pa lahko zavrne in pošlje nazaj v izhodiščno državo.

Begunci iz Sirije, naj se omejim na te, so se pred vojno, nasiljem in življensko ogroženostjo zatekli najprej v Turčijo. Tam bi morali ostati do razrešitve njihovega statusa. Vendar so začeli množično bežati v Grčijo, in iz Grčije v Makedonijo, na Madžarsko in naprej proti Nemčiji. Namesto, da bi se zadovoljili s tem, da so na varnem, hočejo v obljubljeno deželo, za boljšim življenjem. (Moja fb-prijateljica ima prav.) Naravna težnja, toda v nasprotju z evropsko zakonodajo. To pomeni, da so, takoj ko so zapustili Turčijo, s pravnega vidika doživeli transformacijo iz begunca v ekonomskega migranta. Družina dečka Aylana je zapustila mirno zatočišče v Turčiji, kamor so se umaknili pred vojno in nasiljem iz Sirije, in hotela za boljšim življenjem v zahodno Evropo. Hoteli so preveč in so kršili veljavno zakonodajo. K Aylanovi smrti je prispevala njegova teta v Kanadi, ki je družini poslala denar za pot in s tem omogočila, ne beg pred nasiljem, ampak sledenje želji po življenju v idealni državi.

Če zaradi sočutja popustimo težnji ljudi, ki vodi v kršenje zakonov in kaos, povzročimo njihovo še hujšo nesrečo. Sočutje in iz njega izvirajoča skrb za drugega se sprevržeta v svoje nasprotje, neskrb, ogrožanje. To je misel R. Svetliča. A kaj predlaga? "Če želimo spoštovati človekove pravice, je nujno begunce zaustaviti in nemudoma namestiti v kapacitete, kjer lahko uživajo vsaj minimum dostojanstva..." In nadaljuje: "Ta trenutek si urejanja razmer pri kolonah beguncev ni mogoče niti zamisliti. Urejanje prinaša omejitve, ki so obvezne, to je prisilne." Tu pa Svetličeva misel preskoči na obsojanje "dobrotniško fundamentalistične" ideologije, ki tako urejanje preprečuje. Ne! Ne gre za ideologijo! "Urejanje" danes konkretno pomeni: zid iz bodeče žice, ljudi, ki se opraskani plazijo podnjo in čeznjo; pretepanje moških, žensk in otrok, Ilonkino patriotično spotikanje očeta z otrokom v naročju. Neuspešno "urejanje" in "zaustavljanje" pomeni trupelce dečka na plaži. Ne gre za ideologijo, gre za osnovni človeški vzgib: tega ne morem gledati, to ni prav, to je treba preprećiti - urediti a ne z nasiljem. In tega vzgiba si ne pustim otopiti s sklicevanjem na veljavno pravo. Ne me siliti v razlikovanje med "dobrim" in "slabim" nasiljem. Nasilje sirske vojske je slabo, nasilje makedonske in madžarske policije pa dobro?

Danes sem na isti strani Dela (O azilnem pravu - da o morali ne izgubljamo besed, Delo, Menja, 11.9.) prebral mnenje spoštovanega mag. Matevža Krivica, ki odločno - in po mojem vendarle preveč podcenjujoče - nasprotuje Svetliču prav v imenu sočutja oziroma "morale". Njegov odziv bi lahko povzel v enem stavku: veljavna azilna zakonodaja je glede na nov pojav množične migracije neustrezna in jo je treba takoj spremeniti sklicujoč se na "višje pravne norme in načela, zajeta v ustanovitvenih aktih EU in v listini o človekovih pravicah". Krivic pravi, da je že v primeru Grčije evropsko sodišče za človekove pravice razsodilo, da "so bile razmere tamkaj čakajočih beguncev tako nehumane in nečloveške, da v take razmere beguncev ni dovoljeno vračati, čeprav je to predpisano oziroma dovoljeno z dublinsko uredbo". Azilno pravo EU je "neizvršljivo" spričo novih pogojev, novih dejstev. Vztrajanje pri spoštovanju zakonov, kakršni so, neustrezni za današnje razmere, bi pomenilo uveljavljati načelo "fiat iustitia, pereat mundus". Spoštuj zakon, pa čeprav ljudje poginejo. V nasprotju s tem pravi Krivic: ex factis ius oritur, iz dejstev nastaja pravo. Naj nastane čim prej.

Staro nasprotje med legalnim in legitimnim, ki mu legalno le obotavljivo sledi. Slovenci smo se v dveh odločilnih trenutkih odločili za legitimnost: ob partizanskem uporu in ob osamosvojitvi. Naj bi se zdaj, ko gre spet za prelomne dogodke, ki utegnejo spremeniti podobo Evrope in nas, oklepali preozkih okvirov legalnosti?