Letos sem ta otok s skupino Alenke Veber (Zavod Rihtarjeva domačija) obiskal kar dvakrat: spomladi in jeseni. Obakrat sem odkrival izredno pestrost tega na videz dolgočasnega otoka. Spomladanskega izleta nisem opisal, ker me je prehitelo poletje, zato bom v ta, jesenski, opis sem in tja dodal spomladanske vtise.
Tokrat smo se odpravili na pot zadnje dni septembra s skupino, ki so jo do polovice sestavljali domačini in domačinke iz Babnega polja, Alenkinega rojstnega kraja in zdaj stalnega bivališča, in Cerknice, drugo polovico pa smo nabrali v Ljubljani. Med tridesetimi nas je bilo pet moških s šoferjem (podjetje zaitex) vred.
V petek, 28. septembra opoldne, smo se v čudovitem sončnem dnevu pripeljali do trajektne luke Brestova. Ker je bilo do odhoda trajekta še nekaj časa, sem v lovu za fotografskimi motivi sklenil malo raziskati plažico pod cesto ob pristaniškem pomolu za trajekt. Domačini imajo tam na obali spravljenih nekaj čolnov, ki so v vseh položajih moja hvaležna motivika ob prepletih zarjavelih pristaniških naprav, vrvja in lesa.
(Za povečanje slike klikni nanjo)
Ko sem se sprehajal po produ, sem skoraj pohodil neko živalco. Sklonil sem se, da bi si jo bolje ogledal, in v nekakšnem priročnem gnezdecu iz odpadlega listja zagledal mlado podgano z dolgim in gnusnim, nedvomno podganjim repom, ki je nepremično ležala. Je živa? Je morda bolna? Slišala je moje stopinje in se zganila in malo premestila. Stegnila se je in trebušček nastavila soncu. Prav zares. Podganica se je sončila. Medtem ko sem jo opazoval, se je še malo obračala in nastavljala soncu, potem pa je zadrobencljala k vodi. Bo zaplavala? Ne. Nastavila se je valčku, ki jo je vso obpljusknil, tako da se je morala zravnati in s tačkami zavarovati oči. Potem se je spet ulegla malo više, se razprostrla na soncu in sušila. Čisto nič se ni bala. Začutil sem simpatijo do tega bitja in globoko sorodnost z njim, toliko bolj, ker si je nekaj korakov stran na skali sedeč namakala noge v morju in nastavljala obraz soncu moja žena. To je bil obetaven začetek našega izleta.
Na poti iz Porozine do mesta Cres smo se ustavili ob cesti na najožjem mestu otoka pod najvišjim vrhom, 648 m visokimi Goricami in le malo nižjim Sisom (638 m). Od tod je lep razgled na obe strani tega, po novih meritvah, največjega po površini in najdaljšega jadranskega otoka.
Tudi tokrat smo se nato ustavili pri hotelu Kimen, na začetku širnega avtokampa Kovačine. Že pri prvem obisku mi je bil ta hotel všeč z vsem, kar ponuja. Po moji laični sodbi je lepo umeščen v okolje, z obale skoraj neviden, z lepo urejeno okolico, z lepim pretokom med notranjimi in zunanjimi površinami jedilnic in lož. Sobe so modernistično minimalistične, a dovolj udobne za ljudi, ki večino časa prebijejo zunaj njih. Osebje prijazno in ustrežljivo, bolj prisrčno domačno kot svetovljansko uglajeno.
Alenka je bila prvi dan do nas prizanesljiva. Do večerje smo bili prosti. Kaj bi v tem čudovitem, skoraj še poletnem sončnem popoldnevu drugega, kot da sva se odoločila za kopanje. Do najinega konca plaže vodi betonirana pot mimo cvetličnih nasadov in cvetočih grmovnic. Zdaj visijo z vej različni plodovi in semenje, ki ga prvič vidim. Srečujeva druge kopalce, sprehajalce, kolesarje: živahno a hkrati mirno brez vsiljeve hrupne muzike in sejmarjev.
Temperatura vode je bila ravno na meji znosnega. Ko zabredeš v vodo, bi šel raje ven, a ko se premagaš in počasi potopiš vanjo, je čudovito. Po dveurnem kopanju sem se počutil tako lahkega, da sem bil takoj pripravljen na pohod v mesto. Ob creskem mandraču in okoli središča mesta sem se sprehodil že večkrat, tako da nisem odkril ničesar novega. Začutil pa sem prijetno mirno posezonsko vzdušje ob zahajajočem soncu. Nisva se dolgo zadržala. Čeprav ni bilo več dolgo do večerje in tudi nobene vročine in žeje ni bilo, sva si privoščila sladoled. Prav tam kot spomladi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar