Ob razpravah ob obletnici dražgoške bitke in požiga vasi zanese misel tudi na hipotetično vprašanje: kaj bi bilo, če se ne bi uprli. Po 80 letih od bitke si že lahko dovolim to vprašanje. Cena partizanskega upora, izražena v človeških življenjih, cena v številu žrtev boja in represalij, je bila visoka. Dražgoše niso edina požgana slovenska vas kot odgovor okupatorjev na partizanske napade. Vsako življenje šteje; danes se ljudje tega živo zavedajo, ko se celo malenkostnega tveganja ob cepljenju, tveganja v svoje dobro in dobro skupnosti, branijo in ga odklanjajo. Vprašanje je torej upravičeno z vidika človekovih pravic in najvišje pravice, pravice do življenja.
I
Poglejmo zadevo z vidika tistih, ki so se hoteli izogniti spopadom z okupatorji in represalijam, ter tako ohraniti prebivalstvo, to je, z vidika tedanjih oblasti v "Dravski banovini" in "Ljubljanski pokrajini". Možna izida vojne sta bila dva: da Nemčija zmaga, ali da bo poražena. Na njeno zmago se pripravimo tako, da zagotovimo brezpogojno lojalnost nacističnemu režimu in si skušamo za nagrado ohraniti kulturno avtonomijo, to je, jezik in kulturo. Seveda bi bilo lepo, ko bi si pridobili status Neodvisne države Slovenije v okviru, to je pod nadvlado nemškega Reicha, tako kot so Hrvati dobili NDH.
Če je kdo tako mislil, bi bilo to popolnoma nerealistično sanjarjenje. Nemci so takoj po zasedbi začeli raznarodovalno in germanizatorsko politiko: po Hitlerjevem osebnem ukazu "naredite mi to deželo spet nemško", je sledil izgon 260.000 Slovencev v Srbijo, izseljevanje v Nemčijo, naseljevanje Kočevskih Nemcev med Savo in Sotlo, prepoved slovenskega jezika v šolah, uničevanje slovenskih ustanov in kulturnih dobrin. Uničevanje, ki so ga med vojno zaradi partizanskega boja in odpora prebivalstva, upora, ki jim je povzročal preveč stroškov, ustavili, so nameravali nadaljevati po vojni. V začetku bolj benigna italijanska okupacija v Ljubljanski pokrajini bi se brez dvoma, tudi če ne bi bilo partizanskih napadov, nadaljevala v italijanizaciji Slovencev, za kar smo že tedaj imeli zglede na slovenskem ozemlju, ki je prišlo pod Italijo po prvi svetovni vojni. Zmaga sil osi bi torej pomenila za Slovence prej ali slej propad, če ne fizično uničenje ali razselitev, pa kulturno uničenje, izginotje slovenskega naroda.
II
Druga možnost je bila zmaga zaveznikov. V tem primeru je bila politika tedanjih slovenskih oblasti igrati dvojno igro: navzven se potuhniti, priznati nadvlado okupatorjev, jim obljubiti in celo priseči lojalnost, upati na zmago zaveznikov in počakati na vrnitev kraljeve vlade z ostanki kraljeve armade v domovini, tudi na ozemlju sedanje Slovenije, ter obnoviti kraljevino. V kočevskih gozdovih, na meji z NDH, bliže obali, bi se zbirale enote jugoslovanske vojske (plava garda) - tisti, ki so jih partizani uničili v Grčaricah - in čakale na izkrcanje zaveznikov. Vzdrževale bi zveze z Mihajlovičevimi četniki in upale na izkrcanje in na vrnitev kralja in obnovitev kraljevine. Nemcev ne bi izzivale, ker ne bi hotele izpostavljati prebivalstva represalijam. Če bi jih Nemci vendarle odkrili in potolkli, to ne bi bistveno vplivalo na življenje mirnih in lojalnih prebivalcev.
Tudi če popolnoma odmislimo partizanski odpor in bi bilo vse prebivalstvo mirno in vdano okupatorjem, je bila ta politika popolnoma nerealistična. Že takoj v začetku vojne je nastala - vse prej kot neodvisna - Nezavisna država Hrvatska (kraljevina kot ozemeljski kondominij Italije in Nemčije), ki je obsegala tudi Bosno (ne pa obale, ki si jo je prisvojila Italija). Začela se je genocidna politika nad Srbi in drugimi narodi. Po zločinih nad Nehrvati je ustaška država presegla zločine nacistične države.
Da bi po vojni, po genocidu nad Srbi, in zmagi zaveznikov obnovili kraljevino s srbsko dinastijo na čelu, je bilo daleč od realnosti. Ne morem si misliti, da naši lojalistični politiki niso vedeli, kaj se dogaja na Hrvaškem, in kako majhne so možnosti za obnovitev predvojne kraljevine pod dominacijo Srbov, kot "komandne nacije". Bi zavezniki uničili ustaše, ali jih le "pacificirali" in "integrirali" v novi red, kot se je zgodilo s fašisti v Italiji, pa tudi z nacisti v Nemčiji, če so se izognili zavezniškemu pravosodju takoj po vojni? In vendar je bila po vojni Jugoslavija obnovljena, bi ugovarjali, in Hrvati in Srbi združeni v isti državi! Torej bi bila taka obnova mogoča? Da, a to je bila zasluga partizanskega boja, v katerem so sodelovali Hrvati in Srbi kot soborci in sotvorci nove države pod vodstvom Komunistične partije in v katerem je bilo genocidno hrvaško ustaško gibanje uničeno. V odporu se je ustvarila zaveza obeh narodov, poleg drugih sodelujočih. Nacionalizmom vseh vrst je nasprotovala politika "bratstva in enotnosti" in jih držala v šahu, dokler je mogla, to je 45 let, do razpada Titove Jugoslavije. Prav ta razpad kaže, kako težko bi bilo takoj po vojni ohranjati kraljevino Jugoslavijo v predvojnih okvirih. Vsekakor bi bila to zelo nestabilna tvorba, daleč od parlamentarne demokracije po zahodnem vzoru.
Da brez partizanskega odpora nacizem ne bi bil poražen, ni mogoče reči. Zmago nad silami osi so izvojevali zahodni zavezniki in Sovjetska zveza; odporniška gibanja so prispevala k tej zmagi, morda pomembno, a ne bistveno. Združene države so pred koncem vojne že imele atomsko bombo in so s tem prehitele Nemčijo.
Odločilni za zmago zaveznikov so bili uspehi Rdeče armade v SZ, izkrcanje Anglo-američanov v Normandiji in ameriško bombardiranje nemških mest. Balkan bi osvobodili zahodni zavezniki ali sovjeti, tudi če ne bi bilo notranjih osvobodilnih gibanj. O tem priča "osvoboditev" tistih držav na tem področju, ki so po okupaciji in vzpostavitvi kvizlinških režimov pripadale silam osi in v njih odporniška gibanja, čeprav so se proti koncu vojne formirala, niso imela tako pomembne vloge kot v Jugoslaviji (Bolgarija, Romunija, Madžarska, Grčija). Mislim, da bi se to zgodilo tudi z Jugoslavijo, tudi če ne bi bilo partizanov. Osvobodili bi jo bodisi sovjeti bodisi anglo-američani, odvisno od dogovora med njimi o delitvi interesnih sfer. Prav verjetno bi Jugoslavija hkrati z Grčijo ostala na zahodni strani železne zavese, ki jo je moral Churchill zaradi Titove premoči potegniti vzdolž naše zahodne meje namesto po meji z Madžarsko, Romunijo in Bolgarijo.
Naše odporniško gibanje, NOB pod vodstvom komunistov, je bilo pomembno predvsem lokalno. Lokalno, za Slovenijo, je bila NOB, povezana v partizansko vojsko z vstajniki v drugih predelih nekdanje kraljevine Jugoslavije, veliko pomembnejša kot sicer odporniška gibanja globalno. Prispevala je k ohranitvi Slovenije v sedanjih mejah in k njeni sedanji državnosti. Zagotovilo je neodvisnost in ozemeljsko celovitost Jugoslavije in obnovo države v njenih nacionalno kolikor toliko pravičnih mejah (z obžalovano izgubo Trsta in Gorice - komu bi pripadla, če ne bi bila Jugoslavija komunistična?). Zagotovilo je možnost sedanje državnosti Slovenije.
Tudi v Grčiji se je vzpostavilo levičarsko odporniško gibanje. Po koncu vojne se je tam nadaljevala državljanska vojna, v kateri so pod geslom boja proti komunizmu zmagale sile, ki so sodelovale z okupatorji. Tak razvoj bi bil možen tudi pri nas: po vojni bi nam zavladala kvizlinška stran. Mogoče bi zavezniki očistili najbolj eksponirane hitlerjevce in fašiste in bi uvedli "normalno" parlamentarno demokracijo v okviru ustavne monarhije srbske dinastije. Vsekakor skrajno nestabilen režim, ves čas na robu, na tej ali oni strani diktature - nova "ječa narodov". Bi bilo to bolje kot komunistična diktatura?
III
Tretja možnost bi bil partizanski odpor brez revolucije; vztrajanje na večstrankarski osvobodilni koaliciji s ciljem obnovitve parlamentarne demokracije in ustanovitve republike Jugoslavije. Tak razvoj je bil delno uresničen po vojni z združitvijo jugoslovanske vlade v eksilu in narodnega komiteja osvoboditve Jugoslavije (NKOJ) in ustanovitvijo začasne vlade Demokratične federativne Jugoslavije, vlade Tito-Šubašić, s Titom kot predsednikom vlade in abdikacijo kralja Petra II. Ustanovljena je bila Federativna ljudska republika Jugoslavija. V naslednjih dneh je postalo jasno, da imajo dejansko oblast v državi komunisti pod Titovim vodstvom, in ministri, imenovani s strani prejšnje kraljeve vlade, so drug za drugim odstopili. Uveden je bil režim ene stranke, Komunistične partije. Nadaljevala se je komunistična revolucija.
Za primerjavo: V Franciji je bila pestra množica odporniških gibanj, med njimi so imeli pomembno vlogo komunisti. Ta gibanja so se maja 1943. leta povezala v Nacionalni odporniški svet (Conseil National de la Resistance, CHR), ki ga je koordiniral Komite narodne osvoboditve Francije (Comité Français de Libération Nationale, CFLN), pod vodstvom generalov Charlesa de Gaulla in Henrija Girauda. Po vojni so v Republiki Franciji ohranili večstrankarsko parlamentarno demokracijo.
Jugoslovanski komunisti niso šli po tej poti. Z vidika njihovega cilja, ustvarjanja pravičnejše, socialistične družbe, bi bila nezaslišana neumnost, če bi ravnali drugače, potem ko so si krvavo, z velikimi žrtvami, priborili vso oblast.
IV
Strateški cilj komunistov je bil že pred vojno komunistična revolucija; revolucija, ki bi odpravila izkoriščevalski kapitalizem, kot je šla njihova mantra, in uvedla socialno pravičnejši družbeni red, ustvarila novega Človeka, nesebičnega, solidarnostnega, skupnostnega itd. Najprej vsakemu po njegovem prispevku k skupnosti, nato vsakemu po njegovih potrebah. Danes pravimo temu utopija, tedaj so bile to sanje in projekt mnogih. Nekritično so prikazovali stanje v Sovjetski zvezi, kjer je bila vsaj prva faza baje že uresničena. Borci so umirali z imenoma Stalina in Tita na ustih.
Revolucija je bila strateški cilj komunistov, pot do nje pa je vodila preko narodnoosvobodilnega boja. V tem boju bi pridobili zaveznike, široko podporo ljudstva, ki ni maralo okupacije in okupatorjev, in po vojni bi jim oblast tako rekoč sama padla v roke. Naši komunisti so si oblast nad drugimi skupinami OF zagotovili že z Dolomitsko izjavo ob kapitulaciji Italije. Ta podreditev je bila v prid enotnosti vodenja odpora, bila pa je tudi korak k prevzemu oblasti po vojni. Med vojno so komunisti delovali na dveh frontah, proti okupatorjem in domačim izdajalcem in proti eksponentom kapitala, buržoazije, če jih "kulaki in buržuji" niso materialno podpirali (pa tudi, če so jih). Proti njim so se dvignili predvojni ideološki nasprotniki in vsi, ki so se bali partizanskega revolucionarnega nasilja, ali ki so ga že doživeli. Tako so nastale "vaške straže" in iz njih pod Italijani bela garda in pod Nemci domobranci.
16. septembra 1941 je Slovenski narodnoosvobodilni odbor, najvišje telo OF, razglasil prepoved delovanja vseh organizacij in odporniških skupin zunaj OF. 8. septembra 1943 (ob kapitulaciji Italije) so partizani razbili odred Jugoslovanske (kraljeve) vojske v domovini ("četnike"), ki se je v Grčaricah pripravljal na predvideno izkrcanje zahodnih zaveznikov v Dalmaciji. To je bila zavrnitev sodelovanja s kraljevo vlado in prizadevanja za obnovo kraljevine in jasna napoved enostrankarskega režima po vojni. Vaški stražarji, belogardisti in domobranci so - logično - pristali v "objemu" okupatorjev kot kvizlingi. Domači politiki so se uračunali v vseh pogledih. Komunisti so imeli boljšo strategijo in taktiko. Usoda ljudi, ki so bili tedaj na "oblasti", je tragična. Znašli so se v brezizhodnem položaju. S pobegom v Argentino ali kamor koli pač, so si rešili golo kožo, tisti, ki so si jo lahko.
Zasluge komunistov so nesporne: poenotili so vodenje odpora, zaradi česar je bil bolj učinkovit. Skupaj z nekomunističnimi soborci so prispevali k zmagi zaveznikov. V povezavi s partizanskimi gibanji v drugih predelih Jugoslavije in pod enotno komando Vrhovnega štaba NOV/POJ so osvobodili vse ozemlje Jugoslavije. Slovenija je osvobodila ozemlje, ki je po prvi svetovni vojni pripadlo Italiji. Izguba Trsta in Gorice pa gre verjetno na račun dejstva, da smo zaradi Titove revolucije pripadli pod sovjetsko vplivno področje, "vzhodni blok" oziroma področje za "železno zaveso" (po Churchillovi opredelitvi) in bi se Italija počutila preveč ogroženo, če bi še Trst postal "sovjetski". Kljub nasprotju med Srbi in Hrvati, nasprotju, ki ga je okrepila genocidna politika NDH, je uspelo v novi Jugoslaviji spraviti oba naroda, ker so vodstva v obeh republikah prevzeli komunisti-soborci v NOV ("bratstvo-enotnost, rojena v boju"). Naj ne naštevam dalje, saj to ni namen tega pisanja.
Komunisti so že med vojno obračunavali z "buržuji", večinoma pod pretvezo kaznovanja narodnih izdajalcev, po vojni pa so prevzeli oblast, vzpostavili enostranskarski režim, "diktaturo proletariata", izvedli nacionalizacijo in uresničili socializem "po knjigi". V nadaljevanju so popustili začetni pritisk in skušali graditi socializem kot novo obliko družbene organizacije po zamisli Edvarda Kardelja.
V
Naj povzamemo. Od štirih možnosti povojnega razvoja, izginotja slovenskega naroda v nemškem Reichu, obnovljene Kraljevine Jugoslavije kot diktature, Federativne demokratične Jugoslavije kot parlamentarne demokracije in Socialistične federativne republike Jugoslavije, se je uresničila slednja: enostrankarska komunistična diktatura.
Po 45 letih obstoja je ta država razpadla. V novo nastalih državah, med njimi v Republiki Sloveniji, se trudimo uveljavljati klasično parlamentarno demokracijo po zahodnem vzoru na osnovi kapitalističnega gospodarstva z mešano (državno, zasebno) lastnino proizvajalnih sredstev. Socialistični sistem je deloval, a po produktivnosti (potrošne in druge dobrine) in svoboščinah (človeške pravice) ni mogel uspešno konkurirati kapitalističnemu.
Vsi, ki so v svojem življenju izkusili kraljevino Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, socialistični režim in sedanjo demokracijo, pa tudi tisti, ki smo doživeli samo socialistični režim in sedanji kapitalizem, imamo izkušnjo, ki je bogatejša od izkušnje zahodnega Evropejca. V to izkušnjo sodijo dobre in slabe plati socializma in kapitalizma. Iz tega bi lahko skombinirali res dobro državo: socialno, demokratično, večstrankarsko parlamentarno republiko na temelju trajnostnega, socialno odgovornega kapitalizma z več oblikami lastnine. Zaradi mene mu lahko rečete socializem z zasebno, družbeno in državno pobudo.
V
Naj povzamemo. Od štirih možnosti povojnega razvoja, izginotja slovenskega naroda v nemškem Reichu, obnovljene Kraljevine Jugoslavije kot diktature, Federativne demokratične Jugoslavije kot parlamentarne demokracije in Socialistične federativne republike Jugoslavije, se je uresničila slednja: enostrankarska komunistična diktatura.
Po 45 letih obstoja je ta država razpadla. V novo nastalih državah, med njimi v Republiki Sloveniji, se trudimo uveljavljati klasično parlamentarno demokracijo po zahodnem vzoru na osnovi kapitalističnega gospodarstva z mešano (državno, zasebno) lastnino proizvajalnih sredstev. Socialistični sistem je deloval, a po produktivnosti (potrošne in druge dobrine) in svoboščinah (človeške pravice) ni mogel uspešno konkurirati kapitalističnemu.
Vsi, ki so v svojem življenju izkusili kraljevino Jugoslavijo, drugo svetovno vojno, socialistični režim in sedanjo demokracijo, pa tudi tisti, ki smo doživeli samo socialistični režim in sedanji kapitalizem, imamo izkušnjo, ki je bogatejša od izkušnje zahodnega Evropejca. V to izkušnjo sodijo dobre in slabe plati socializma in kapitalizma. Iz tega bi lahko skombinirali res dobro državo: socialno, demokratično, večstrankarsko parlamentarno republiko na temelju trajnostnega, socialno odgovornega kapitalizma z več oblikami lastnine. Zaradi mene mu lahko rečete socializem z zasebno, družbeno in državno pobudo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar