Prebrano na morju

Kot običajno sem s seboj na morje vzel gajbico knjig in kot običajno močno precenil svoje bralske sposobnosti. A naj se lotim zadeve pozitivno: štiri knjige sem le prebral, eno samo do polovice; vmes seveda Delo, Global in razne nemške in italijanske revije, ki jih poberem odložene.

Stevena Pinkerja, Kako deluje um, sem vzel s seboj bolj za vsak slučaj, če bi me prijelo, da bi se lotil zajetne žepnice (600 strani). Sem se je lotil, a na polovici odnehal. Pinker se je izkazal za težko prebavljivega. To ni knjiga za na morje, zahteva zbranost, ki je človek v vročini ne premore. Nameravam se še kdaj vrniti k njemu – kritično. To je namreč tista psihologija, s katero so zastrupljali mene (in sem jim verjel) in me odvrnili od res zanimive in pomembne psihologije, kakršna je npr. psihoanaliza, ki sem jo v shematskih obrisih malo bolje spoznal šele precej kasneje. Pinker misli, da bo pojasnil delovanje uma, duševnosti, če bo odkril računalniško analogijo, programe, po katerih deluje oziroma nevrološko osnovo duševnosti. Če malo karikiram, bi na vprašanje, zakaj mož vara ženo, odgovoril: Zato, ker se pri njem pod vplivom testosterona sprožijo ti in ti možganski centri in potujejo impulzi po teh in teh nevronskih vezjih itd. To zame ni nobena pojasnitev. Odgovoril bi morda: zato, ker so bili v njegov mentalni računalnik vneseni ti in ti podatki in se je izvedel ta in ta progam. V tem primeru primeru bi še šlo, a vprašati se moramo, od kod so se pojavili vhodni podatki? Iz 'neračunalniških' domnev raziskovalca, iz njegove 'druge', neračunalniške psihologije, laične ali strokovne. Računalnik lahko testira njegove domneve, izvaja simulacije, ustvarja pa jih, domneve, on, raziskovalec, brez računalnika. Računalniška teorija uma je tako kot nevrološka teorija redukcija, zvajanje psiholoških dejstev, doživljanja, na nevrološke ali mehanske procese. Kaj se dogaja ko A ljubi B? Pri A utripajo centri a in b, pri B pa centri a, p in q. Vrlo važno. Tako sem branje končal pri str. 300, potem ko sem celo poglavje onanije o evoluciji očesa preskočil.

Lotil sem se druge knjige: F. Dolto, G. Severin, Evangelij na rešetu psihoanalize. Napisana je v obliki pogovora med avtorjema. Ona je verna kristjanka, ki evangelij s pomočjo drugega avtorja razlaga psihoanalitično. To pomeni npr. da dogodek, ko Jezus obudi mrtvega sina, razlaga psihološko, da sin ni bil v resnici telesno mrtev, ampak da je bil mrtev duševno, eksistencialno. Bil je edini sin vdove; ker nezavedno ni hotel užaliti matere in razočarati njenih ljubezenskih pričakovanj s tem, ko bi se ločil od nje in si vzel drugo žensko, se je raje odločil za duševno 'smrt'. Sin je dolžan skrbeti za mater, kolikor sama ne zmore, ni pa dolžan biti objekt njene ljubezni, niti je iz hvaležnosti ali občutka dolžnosti 'ljubiti', igrati njenega nadomestnega moža. Ne, ne in ne.

Še ena modrost: Starši morajo poskrbeti za otrokove potrebe, ne izpolnjevati njihovih želja. Ne jim omogočati, kar si želijo, ampak dati, kar potrebujejo: hrano, obleko, zatočišče. Drugo si morajo preskrbeti sami, samostojno. V nasprotnem primeru izgubijo občutek za to, kaj si želijo in ne sledijo svoji želji. To me je malo razbremenilo občutkov krivde v zvezi z mojima otrokoma. Večkrat sem si očital, da ju ne 'ljubim' dovolj. Zdaj spoznavam, da bi 'ljubezen' do hčerke (ali sina) kot pretirana čustvena navezanost lahko bila velika ovira v njunem razvoju. Tako nagnjenje izvira iz otroške nezadovoljenosti, prikrajšanosti staršev, ki potem svoje želje projecirajo v otroke in jim preprečujejo, da bi se razvili v svojske osebnosti.

To delo ateistu pokaže, da evangelijev ne gre jemati naivno dobesedno in jih zavračati, češ da so bajke, ampak jih je treba vzeti kot pomembna besedila, ki govorijo o človekovi naravi in usodi. Treba jih je brati pozorno in iskati v njih smisel za nas, danes. Skratka zelo zanimiva in uporabna knjiga, če razumevajoče preskočiš zadeve verovanja.

Tudi k Doltojevi se bom še vrnil. Za zdaj pa sem imel strokovnosti dovolj. Tretja knjiga je zbirka proznih besedil Nelide Milani, Skrajni rob grebena. Nelida Milani je Istrijanka mojih let, Italijanka, ki je po drugi vojni ostala TU in deluje danes kot profesorica, strokovnjakinja za sociolingvistiko na Univerzi v Pulju. Vse svoje odraslo življenje letujem v Istri, prekrižaril sem jo po dolgem in počez po kopnem in obplul po morju, nekaj slovenske Istre sem spoznal že kot mladostnik. A šele pripovedi Nelide Milani so mi odprle oči za življenje in doživljanje istrskih Italijanov, preprostih kmetov in delavcev, družin, zapuščenih otrok, obrobnežev v času po drugi svetovni vojni, v 'svobodni' Jugoslaviji, v zakulisju 'socialistične izgradnje', v času, ki sem ga sodoživljal, ne da bi se - ob uradnem poudarjanju skrbi za manjšine - zavedal diskriminacije, ki so jo doživljali istrski Italijani. Avtorica ni površno družbeno kritična ali aktivistična. Preprosto opisuje življenjske zgodbe (Kartonasti kovček) in doživljanje (Mati) teh ljudi, njihove intime, in doseže pravo mojstrstvo v pripovedi o bratovem umiranju (Skrajni rob grebena). Slikovit jezik, vstavki dialekta, mešanje italijanskega, slovenskega, hrvaškega, dajejo knjigi poseben čar. Prevajalec Gašper Malej je s soprevajalkami svoje delo odlično opravil, kolikor lahko presodim kot laik in ne da bi poznal originalno besedilo - knjiga se lepo bere.

Herta Muller, Zaziban dih. Še ena zgodba o dogajanju, za katerega nismo smeli vedeti. Zgodba o življenju romunskih in banatskih Nemcev, ki so jih po drugi svetovni vojni sovjeti izgnali v sibirska delovna taborišča. Pisateljica je literarno preoblikovala pripoved deportiranca iz njene vasi. Knjiga je dolgo čakala v polivinilnem ovitku na polici. Branja sem se lotil z odporom. Toliko grozot se je dogajalo, toliko smo že prebrali o njih. Čemu naj bi o tem še bral? Kljub temu sem začel - in predahnil samo, ko sem spal. Kaj takega zmore napisati samo velika mojstrica intuicije in besede.