Hitrostni rekord istrske pošte

Še ni bilo poletja, da ne bi prepozno naročil zdravstvenih kartic pred odhodom na morje. Tako sva tudi letos odšla, preden je zdravstvenemu zavodu uspelo poslati kartice na dom. Zato sem naročil hčeri, naj jih pošlje za nama. Naročeno storjeno.

V četrtek, 12. julija ob 12:51 (poštni pečat) je hčerka na moščanski pošti oddala priporočeno (PREDNOSTNO) pismo na moj naslov v kampu. Pošta v Poreču je na pismo pritisnila žig v soboto, 14.7. V ponedeljek 16.7. popoldne, ko sem prišel po časopis, so mi na recepciji kampa izročili obvestilo o priporočenem pismu, ki naj bi ga osebno dvignil na pošti v Taru, seveda naslednji dan, ker je bila tisti dan pošta že zaprta. Torej sva šla v torek po zajtrku, okoli pol desetih z avtom v Tar. V Pošto sva vstopila 5 min pred 10. Za nama je šefica zaklenila vrata, ker je ob 10h marenda. Poštarici pri šalterju pomolim rumeni listek-obvestilo. Pogleda, vpraša šefico: 'To nije kod nas. To je kod poštara,' mi sporoči kot nekaj samoumevnega. 'A gdje je poštar?' si začuden drznem vprašati. 'Pa sad će tu nekde raznositi. Ako ga sretnete, on će vam dati, a inaće svratite sutra.' Navodilo je jasno. Srečajte poštarja! Vdava se v usodo, pač sutra. Greva ven. Premišljujeva, kam zdaj. Za nama prideta poštarici in zavijeta v bližnji bife na marendu. Greva še na trg, kupiva slive in lubenico. Zapeljeva nazaj proti centru. Zagledava poštarja z rumenimi torbami na mopedu pred nekim blokom. Parkiram, izstopim, stečem proti njemu, pomaham. Počaka. Starikav suhljat možic z brčicami. Pomolim mu listek. 'Na pošti kažu, da to nije kod njih nego kod vas.' Začne brskati po torbah. Tri torbe in še neka borša, nabasano. Živčno brska. Hočem pomagati, pa me zavrne: 'Ne to je moj posao.' Alaj mu posao. 'Nije. Nije mi dala.' 'A kdje je?' 'Na pošti.' 'Kojoj pošti?' 'Tu, gdje ste bili.' 'Čujte, to nije u redu, kakvo je to poslovanje?' 'Jest stvarno, to je katastrofa, katastrofa. Ja radim od jutra do većeri, raznosim za sve to, otkad su ukinuli poštu u kampu Lanterna.' Ubožec. Nazaj na pošto. Zmuznem se mimo vrste do neke špranje v pregradi, za katero sedi šefica. 'Sreli smo poštara, kaže da nema.' 'Kako nema?' Šefica se vznemiri, kaže mi seznam: 'Evo izdavnice: 'Blaž Mesec' jučer u … To je kod njega.' Telefonira poštarju (celo to zvezo imajo). 'Potražite poštara, dobijete se na istom mjestu kao prije.' Kje naj zdaj najdem poštarja, ki hodi okoli. Na srečo je pri sosednjem bloku, počakam ga tam kot prej. Pride. Išče. Skušava pomagati. Žena telefonira hčerki: kakšna je kuverta. Sporočim poštarju. 'Jedna braun kuverta, format A5.' 'Nema.' 'Šta sada?' 'Ja ću vam donesti, u kamp.' 'Kada?' 'Danas u pet.' Ok. Me prav zanima. Ob petih popoldne sem na recepciji. Je mogoče poštar dostavil moje pismo? Ne. Bil je, a ni ničesar pustil za vas. Naslednji dan, v sredo 18.7. dopoldne grem v recepcijo, ker potrebujeva osebne izkaznice. 'Jeste li već podigli vaše pismo?' Ne. Kdaj? 'Pa tu vas čeka.' Kdaj je pa prispelo? Ja včeraj okrog šestih ga je poštar prinesel. No, nazadnje sem vendarle jaz kriv, da nisem pisma dobil prej kot po šestih dneh. – Direktor hrvatske pošte vleče bajno plačo, zaposleni imajo vse sindikalne ugodnosti, pošta pa funkcionira kot v času poštnih kočij. Jadni poštar se za majhno plačo muči po vročini. Kaj naj rečeš?