Svoja poročila o glasbenih dogodkih pišem res predvsem zase. Na glasbo se ne spoznam, jo pa rad poslušam, pa ne vsakršne. Sem in tja mi je kaj všeč. Iz pisanja o tem se ne more izcimiti kaj vrednega. Ali res? Poznamo in cenimo slepega fotografa. Likovni kritiki so se razpisali o njegovih fotografijah. Menda so iznašli način, da lahko slepi s tipom 'gledajo' slike. Zanimalo bi me, kaj 'vidijo', kaj ob tem doživljajo; prebral bi, če bi kdo to opisal. Mogoče bi se tudi poznavalci glasbe na tak način lotili mojega pisanja o glasbi - in kaj novega zvedeli.
Koncerta Praške komorne filharmonije sem se visoko gori na drugem balkonu lotil poslušati z vso zbranostjo in pozornostjo na svoje občutke. Že takoj ob prvi skladbi, Dvoržakovih Simfoničnih variacijah v c-duru, sem začutil, da so tam spodaj mojstri, ki znajo precizno urezati in ki bodo znali pričarati ves razpon zvokov od pretanjenega pianissima do gromkega fortissima. Vendar sem pri poslušanju prve skladbe samega sebe motil. Prva skladba so bile Simfonične variacije v C-duru Antonina Dvoržaka. V sporedu piše, da je Dvoržak izbral nekaj taktov svoje skladbe Sem goslač in jo potem preigraval na 28 različnih načinov. Ker nimam pojma o možnostih variiranja, sem hotel biti pozoren prav na to, kako se da to variirati. A moje uho je ujelo bolj malo. Ves čas sem hotel šteti variacije, a ker so prehajale ena v drugo brez meni opaznih pavz, razen ene, sem bil čisto izgubljen.
Pri drugi skladbi prvega dela koncerta, Koncertu za oboo in orkester Bohuslava Martinuja, je vse zasenčil oboist, glasbeno in tudi sicer. Igral je res popolno, a meni je, žal, pozornost vzbudilo predvsem njegovo vedenje. Tako močno se je zavedal, da je pred poslušalstvom in gledalstvom, da je od samovšečnosti in silne potrebe po priznanju kar poplesaval po odru. Vrsta njegovih gibov, od seganja v žep po robček, brisanja inštrumenta, pripogibanja, obračanja, je izdajala to njegovo silno željo - in dobil je, kar si je priprosil: gromek aplavz, a ne samo zaradi mojstrskega igranja, kajti dobrohotno občinstvo se je pri ploskanju veselo muzalo.
Po odmoru so se oglasili uvodni zvoki Beethovnove Pete simfonije:
- sloviti udarci Usode, ki trka na vrata - In potem je bilo napeto do konca. Orkester je zažigal, da so nas bila sama ušesa. Ampak ta Beethoven je smešen. Res je skladal za učinek. V sporedu piše, da je naročniku simfonije, nekemu grofu, poročal: "Zadnje delo ima v zasedbi tri pozavne in flavtino - sicer ne treh pavk, bo pa več trušča, kot če bi ga igralo šest pavk, in to boljšega!" V zadnjem stavku, ki ima naslov Finale, dejansko kar naprej končuje. Ko že misliš, da bo dodal še poslednji raztegnjeni udarec, spet spelje naprej v nov mali finale, dokler čez kake četrt ure vendarle ne spelje zadeve do pravega orgazmičnega konca. Sem imel občutek, kot da bi se človek matral z ejakulacijo - ko mu že skoraj pride, spet popusti in tako kar naprej - poslušalke so uživale.
Ni komentarjev:
Objavite komentar