IZLET NA ILOVO GORO: šaljiva epska pesnitev v šepavih distihih

Dvignila že se je megle koprena, od sonca prijetni,

Topli so žarki do nas v pozno dopoldne prišli.

Zajtrka krepkega borne sledi so na mizi ležale,

Ko sva sklenila, da dan zunaj bo lepši kot not.

Hitro nadela primerno obleko sva, vzela nahrbtnik,

že sva krenila na pot v Ilove gore strmal.

Nikdar še prej tam nisem se klatil, ne sam ne z družico,

Nikdar ne vozil to pot, nikdar se v strmec potil.

Dolgo že nisem zakurblal megana, v garaži je mrha.

Resno me vožnja skrbi, čist' sem odvadil se že.

Skrbno pregledal sem karte ozemlja, kjer vodi nas cesta;

Stranske poti sem izbral, brznice glavne ogib.

Vem, da zato se bo Hera jezila, da velik bedak sem.

Meni pa ni, da bi spet dirkal, če treba mi ni.

Škofljica, Šmarje Sap že sta za nama, pred nama Grosuplje,

Sredi naselja je krog, desne držati se je.

Vendar če desne preveč se držiš - ne tam, v Mlačevo kreni! 

Ključni ovinek tam dol, pa si ga čisto zgrešil!

Pa sva zavila nazaj, in tako sem napako popravil.

Vedno se to mi zgodi, kazen sledi mi za greh.

Vendar nagrada je tu že takoj, ko sva pravo izbrala,

lepa dolina odpre, tu se širjava začne.

Radensko polje je to, velikanska poplava vode, ki

bruha iz zemlje, iz jam, vredno, da vidiš ga zdaj.

Precej v začetku polja je lep ribnik ob mali gostilni

Tam si ribo uloviš, speče takoj ti jo birt.

Kjer se odcepi pot z glavne prometnice v Ilovo goro,

Avto pustila sva tam, peš se podala v hrib.

Cesta asfaltna je trda, ni dobra za hojo zdravilno,

pa vsaj medveda ne boš srečal na takih poteh.

Precej v začetku vasi pozdravi nas cerkvica bela,

dom nov gasilski stoji vasi vsej v velik ponos.

Znamenje Odrešeniku tam sredi blešči se vasice

Rupnika Marka je slog tak mozaika prav res.

Komaj je urica dobra minila, že mala vasica je mimo,

cerkev že vidi se tu Velike gore okras.

Prej pa še tam na začetku vasi nad potjo osamela

šola stoji vsa odveč - manka otrok opomin.
Tablo pregledno turistom v poduk skrbno preučiva;
same lepote so tu, kraškega čuda sveta.
V noge zalezla utrujenost rahla se, čas za predah je;
počiva v travo se dol, malica krepka sledi.
V travnati gošči pred nama se dvigajo lepe marele,
nisva gotova preveč, gob se ogibati gre.
Že se nagiba dan v pozno popoldne, je čas za vrnitev;
spomniva še se, zakaj semkaj prišla sva.

Ilova gora nekoč prizorišče bila je velikega boja,

Švabi premočni hudo naše so fante razgnal'.

Marjan Kozina na temo to zložil je skladbo poznano

Dolgo ne prav zelo, se jo poslušati da.

Vreme sva lepo imela ves čas, pot zložno sva zlahka hodila.

Oblaki so črni prišli, mokra le nisva bila.