Po prvi knjigi Dobrofarkt je Marjana Kovačič napisala še nadaljevanje z naslovom Dobrofarkt 2. Tudi k tej knjigi sem kot njen 'prijatelj v infarktu' napisal predgovor, ki ga tu objavljam:
Najustreznejši predgovor k drugi knjigi Marjane Kovačič je pač njena prva knjiga z naslovom Dobrofarkt. V njej je opisan dramatičen boj ženske, ki ji je, zaradi samoomalovaževanja, občutkov krivde, pretiranega dela, pretirane skrbi za druge, za odnose, in premajhne skrbi zase, za svoje zdravje, dobro počutje in odpravo razvad, odpovedalo srce v letih, ko bi moralo človeka razganjati od zdravja, življenjske moči in ustvarjalnosti. Staro reklo, da je vsako zlo za nekaj tudi dobro, se je v Marjaninem primeru potrdilo. Infarkt, huda življenjska ogroženost, je deloval kot skrajna grožnja, ki jo je Marjana vzela resno. Zavedela se je, da ne bo preživela, če bo nadaljevala z dotedanjim življenjskim slogom. Zavedela pa se je tudi, da ne bo preživela, če se bo na milost in nemilost prepustila drugim, pa čeprav so ti drugi – svojci, sorodniki, sodelavci, prijatelji, delavci v zdravstvu, pokojninsko-invalidskem zavarovanju, upravi in drugje - predstavljani kot nadvse dobronamerni, strokovni in zanesljivi. Vzela se je v roke in začela spreminjati svoje navade, razčiščevati svoje odnose, svoja čustva in pojmovanja; v roke pa je vzela tudi druge, ni se več naivno in zaupljivo le včasih sitno prepuščala navodilom, posegom, terapijam, napotkom, ampak je aktivno sodelovala, zahtevala, predlagala, se borila za svoje pravice in za svoj prav. Zaupala je svoji izkušnji in intuiciji in se oprla na ljudi, ki so se izkazali vredni njenega zaupanja. Svojo usodo je vzela v svoje roke in se po svoji presoji opirala na druge ob polnem zavedanju, da ni vsemogočna, da je šibka, zmotljiva, pomanjkljiva kot vsako človeško bitje, in v veri, da je nad njo višja, dobrohotna moč, ki želi, da bi, dokler ji je namenjeno, polno živela človeka vredno življenje. O svojem boju s samo seboj in z družbenim okoljem je pisala dnevnik; redno je držala zrcalo sebi in drugim, ki so se v njem lahko zagledali, ko je bila objavljena njena prva knjiga. To zrcaljenje je bistveno prispevalo k pozitivni spirali avtoričine življenjske rasti.
Prva knjiga se konča z epilogom, polnim vznesenih čustev ob 'tretjem rojstnem dnevu' – seveda dnevu ponovnega rojstva po preživetem infarktu. Pravi, obširni epilog prve knjige, pa je druga knjiga, ki je pred nami. Ta opisuje življenje po tem, ko se je 'normaliziralo', kolikor sploh za katero koli življenje lahko rečemo, da je 'normalno' in kolikor sploh je to zaželena oznaka, saj 'normalno' lahko pomeni nekaj povprečnega, na vse strani sprejemljivega, vsem všečnega, stišanega, po vseh straneh obrušenega, dolgočasnega, na pol mrtvega. Marjanino življenje ni tako. Morda je najdragocenejše avtoričino spoznanje, da je morala najprej obveljati za 'čudno', da so jo ljudje začeli spoštovati kot posebej preizkušeno žensko in se nanjo obračati v stiski.
Z glasbeno prispodobo bi morda lahko rekli, da je prva knjiga napisana v molu, s polno dramatičnih kadenc; druga pa v duru, sproščeno, radostno. Še drugače bi prvo knjigo lahko opredelili kot introvertirano; v njej se avtorica bojuje sama s sabo, razčiščuje svoja pojmovanja, čustva in odnose in se včasih jezno protivi okolju, ga krivi in obsoja. Druga knjiga pa je ekstravertirana, odprta, polna novih dejavnosti, izkušenj, doživetij – še vedno pa napisana občutljivo z veliko mero samorefleksije, a prizanesljivejša do sebe in drugih. V njej je avtorica nekako frfotava, lahkotna, tudi šaljiva, veseli se 'malih radosti vsakdanjega življenja', pa izletov in potovanj. In neizmerno uživa. Ob tem pa se ji obuja spomin na pretekle dogodke, na mladost, na prve izkušnje ženske, tudi na boleče izkušnje, njena duša se čisti – vse to pa se spaja v hvalnico življenju; ne nekemu vzvišenemu življenju, nekemu nepredstavljivo srečnemu, ampak preprostemu, takemu, kot ga živimo tudi drugi, le da se Marjana polno zaveda vsakega njegovega trenutka, naj bo vesel ali žalosten.
Z glasbeno prispodobo bi morda lahko rekli, da je prva knjiga napisana v molu, s polno dramatičnih kadenc; druga pa v duru, sproščeno, radostno. Še drugače bi prvo knjigo lahko opredelili kot introvertirano; v njej se avtorica bojuje sama s sabo, razčiščuje svoja pojmovanja, čustva in odnose in se včasih jezno protivi okolju, ga krivi in obsoja. Druga knjiga pa je ekstravertirana, odprta, polna novih dejavnosti, izkušenj, doživetij – še vedno pa napisana občutljivo z veliko mero samorefleksije, a prizanesljivejša do sebe in drugih. V njej je avtorica nekako frfotava, lahkotna, tudi šaljiva, veseli se 'malih radosti vsakdanjega življenja', pa izletov in potovanj. In neizmerno uživa. Ob tem pa se ji obuja spomin na pretekle dogodke, na mladost, na prve izkušnje ženske, tudi na boleče izkušnje, njena duša se čisti – vse to pa se spaja v hvalnico življenju; ne nekemu vzvišenemu življenju, nekemu nepredstavljivo srečnemu, ampak preprostemu, takemu, kot ga živimo tudi drugi, le da se Marjana polno zaveda vsakega njegovega trenutka, naj bo vesel ali žalosten.
Veliko nas je, ki nas življenje tako ali drugače preizkuša. Naj ta knjiga pomaga vsem v življenjskih preizkušnjah, da bodo v vsakem življenjskem položaju znali najti kal radosti in žarek upanja.
Ni komentarjev:
Objavite komentar