Fiat iustitia, pereat mundus

Če bi bil še zaposlen kot profesor na fakulteti, torej kot uslužbenec v javnem sektorju, se sedanje stavke dela uslužbencev javnega sektorja ne bi udeležil. Pri polni zavesti in namerno bi bil stavkokaz. Zakaj?
Edini tehtni argument, ki ga navajajo sindikati v prid stavki, je, da mora vlada izpolniti obljubo o poravnavanju plačnih nesorazmerij. Res je, obljuba je bila dana in ni dvoma, da je zahteva upravičena, zakonita. Sindikati še dodajajo, da s tem, ko zahtevajo od vlade, da v roku izpolni svoje uzakonjene obveznosti, samo utrjujejo pravno državo. Niso sebični, hočejo reči, skrbijo za javni blagor, za najvišjo vrednoto, pravno državo. Ne gre jim za denar, gre jim za načelo, za vrednoto. Hinavci ali mesije?
Vlada ne zanika dane obljube, prosi le za odlog plačila, ker zaradi krize v državni blagajni ni denarja za ta namen, dokler se ne dvigne BDP. Sindikalisti pravijo, naj vlada vzame denar od drugod (omenjajo vojaški proračun), ali naj ga zbere z doslednejšo izterjavo davkov, vzame 'tajkunom' ipd. Neki sindikalist je celo dejal, da 'denar leži na cesti'. Lepo, naj ga kar pobere. Skrajni predlogi sindikalne strani merijo na 'prerazporeditev družbenega dohodka' (ob tem ko so dohodkovne razlike pri nas sorazmerno majhne, kljub drugačnemu občutku ljudi), 'razlastitev razlaščevalcev', kar pomeni socialistično revolucijo. Že videno.
Tudi sam ne podpiram angažmaja naše vojske v zavoženi afganistanski vojni in morda še kakega drugega vladnega projekta ne (na TV so kazali krasen 'Urad za enake možnosti'), vendar razumem, da mednarodnih obveznosti ni mogoče spreminjati kratkoročno, pa tudi drugi ukrepi za polnjenje državne blagajne, ne bi prinesli denarja prav hitro.
Toda sindikati vztrajajo, stavka pa povzroča vse večjo škodo. Kaže, da jim je uveljavljanje pravne države več vredno kot preživetje družbe. Naj se uveljavi pravica, pa če propade ves svet.
V četrtkovi oddaji POP TV Pogledi (Slak), so zagovorniki stavke ostali brez besed ob jasnih argumentih ministrice Krebsove in predstavnikov 'realnega sektorja'. Občutek sem imel, da ministrice sploh ne poslušajo, vladi so očitali neke tretje reči, brez zveze s problematiko (v smislu udri po vladi, se bo že prijelo), na koncu je Hanžek strmel v prazno, Granda je umolknil. V Odmevih je bivši finančni minister Mramor jasno opisal stanje javnih financ, iz česar sledi, da si v sedanjih razmerah vlada ne more privoščiti popuščanja.
V današnji Sobotni prilogi Dela se Spomenka Hribar zavzema za več solidarnosti v družbi in za novo družbeno pogodbo. Njeno besedilo mi je všeč, a o tem mogoče več drugič.
S tem prispevkom hočem spodkopati (problematično) monolitnost stavkajočih in jih odvrniti od nadaljnje stavke - vsaj socialne delavce, če še kaj dajo na mojo besedo.