»Zgodovina je vedno osebna, prihodnost je vedno skupna.« Kaj pomeni to zaključno in ključno, geslo letošnje proslave državnosti, izrečeno z avtoritativnim poudarkom? To geslo je očitno nesmiselno. Osamosvojitev, zadnji pomembni dogodek naše skupne zgodovine, je bil zgodovinski dogodek za vse, nekaj, kar je zajelo skupnost. Druga svetovna vojna, v kateri smo se znašli, je bila naša skupna usoda. Učeno lahko rečemo, da to geslo spregleduje dialektiko posameznega, posebnega in občega in priznava samo posamezno. Zgodovina pa je vse to troje: moja osebna in tvoja, naša primorska, naša slovenska. In vse v vsakem. V moji osebni zgodovini se odražajo dogodki (»zgode«) časa, v katerem sem živel, skupnega časa. Mnogi so sodelovali v za ves narod ključnih dogodkih, so jih ustvarjali. Tako je tudi s prihodnostjo. Bo moja, kratka. Bo tvoja, daljša. Prihodnost bogatih bo drugačna kot prihodnost revnih, ne bo skupna. In bo skupna, kamor bomo Slovenci hoteli ali kamor nas bo zaneslo. Čeprav nesmiselno, ima to geslo svoj pomen in svojo pomembno funkcijo.
Kaj hoče povedati? Trdi, da obstajajo samo tvoja in moja zgodovina in
osebne zgodovine mnogih, ni pa skupne zgodovine naroda. Zgodovina,
to kar se je zgodilo, se je zgodilo samo posameznikom, ni pa se zgodilo
skupnosti, narodu. V ozadju tega pojmovanja je morda sociološki
nominalizem (nazadnje ga je lepo ubesedila Margaret Thatcher), ki trdi, da
obstajajo samo posamezniki ne pa družba. Sociolog bo ugovarjal. Sociologija
preučuje »nadindividualne« tvorbe. Obstajajo družine, organizacije, družbe,
narodi, države. Ne gre za to: železo je v drugem ognju, ognju, ki
naj požge spomin.
Pripovedi o domnevni skupni zgodovini so različne, celo nasprotujoče si.
Tega ne vidimo radi. Bolje bi bilo, ko ne bi bilo teh različnih
pripovedi o zgodovini. Nerodno pa je eno samo pripoved razglasiti za edino
veljavno; to bi bilo enoumje. Da se ne bi kregali, da pa spet ne bi bili
enoumni, da bi bili vseeno enotni, da bi dosegli to blaženo stanje, ukinimo
zgodovino, razpršimo jo, atomizirajmo. Ni ne vojne, ne NOB, ne razkola. Je samo
moja in tvoja vojna. Čakaj! Moja vojna? To zanikanje izdaja morda dobrohotno
misel: pozabimo vse skupaj. Čemu? Da se nam ne bo treba sekirati, morda
opravičevati, morda reči, da revolucija ni bila OK. Pozabimo preteklost, ki nas
razdvaja. Kako udobno! In kako nevarno! Še pomnjenje preteklih napak ne
prepreči vselej njihove ponovitve, pozabljenje pa gotovo ne.
Prihodnost pa bo skupna. Ne bo moje in tvoje prihodnosti, samo skupna. Kaj
to pomeni? Kako bo prišlo do tega, da se bo množica individualnih načrtov
prihodnosti zlila v eno skupno? Dve poti sta. Ena je tista, ki je
pripeljala do uspešnega referenduma o osamosvojitvi. Združili sta se želja
mnogih po samostojni državi in razočaranje nad prejšnjo skupno državo, ob
hkratnih ugodnih mednarodnih okoliščinah. Druga pot je tista, ki jo je bila
pred tem ubrala Komunistična partija, to je pot uničenja in onemogočenja
nasprotnikov, umetno ustvarjene enotnosti s propagando, indoktrinacijo in
totalnim nadzorom.
Lahko da se bodo spet kdaj v skupno hotenje zlila pričakovanja
posameznikov, skupin, regij in različnih slojev. Bojim pa se, da bi skupno pot
skušali uresničiti na način, ki pojmuje demokracijo kot ljudskofrontno
gibanje pod vodstvom stranke, ki izključuje druge, in ne kot
večstrankarsko parlamentarno demokracijo. Na proslavi izraženo geslo ima
dvojen ideološki pomen: pozabimo stare grehe, sledite nam v lepšo prihodnost.
Nam? Ja, nam, ki vladamo, našemu ljudskemu Gibanju. (Pozabite na njihov
klerofašizem, ponujamo vam nekaj boljšega.)
Upam, da sta mlada režiserja in scenarista izrazila svoj politični nazor samo na predstavi in da ne bosta sodelovala pri režiji resničnosti, kot pred njima neki njun kolega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar